UREDBA (EU) 2017/1001 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

z dne 14. junija 2017

o blagovni znamki Evropske unije

(kodificirano besedilo)

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske Unije in zlasti prvega odstavka člena 118 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom (1),

ob upoštevanju naslednjega:

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE

Člen 1

Blagovna znamka EU

1.   Blagovna znamka za blago ali storitve, ki je registrirana v skladu s pravili iz te uredbe in na način, določen s to uredbo, je v nadaljnjem besedilu „blagovna znamka Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: blagovna znamka EU)“.

2.   Blagovna znamka EU je enotnega značaja. Na celotnem območju Unije ima enak učinek: ne more se registrirati, prenesti, odpovedati ali biti predmet odločitve, ki razveljavlja pravice imetnika ali ugotavlja njeno ničnost, niti njena uporaba ne more biti prepovedana, razen za celotno območje Unije. To načelo se uporablja, razen če je s to uredbo drugače določeno.

Člen 2

Urad

1.   Ustanovi se Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (v nadaljnjem besedilu: Urad).

2.   Vsa sklicevanja v pravu Unije na Urad za usklajevanje na notranjem trgu (blagovne znamke in modeli) se berejo kot sklicevanja na Urad.

Člen 3

Poslovna in procesna sposobnost

Za namene izvajanja te uredbe se gospodarske družbe ali podjetja in drugi pravni subjekti štejejo kot pravne osebe, če so po zakonu, ki ureja njihovo delovanje, sposobne v lastnem imenu imeti pravice in obveznosti vseh vrst, sklepati pogodbe ali izvajati druga pravna dejanja ter sposobne biti stranka v postopku.

POGLAVJE II

PRAVO V ZVEZI Z BLAGOVNIMI ZNAMKAMI

ODDELEK 1

Opredelitev in pridobitev blagovne znamke EU

Člen 4

Znaki, ki lahko sestavljajo blagovno znamko EU

Blagovna znamka EU je lahko sestavljena iz kakršnih koli znakov, zlasti besed, vključno z osebnimi imeni, ali iz slik, črk, števil, barv, oblike blaga ali embalaže blaga ali zvokov, če se:

Člen 5

Osebe, ki so lahko imetniki blagovnih znamk EU

Imetnik blagovne znamke EU je lahko vsaka fizična ali pravna oseba, vključno z organi, ustanovljenimi po javnem pravu.

Člen 6

Načini pridobivanja blagovne znamke EU

Blagovna znamka EU se pridobi z registracijo.

Člen 7

Absolutni razlogi za zavrnitev

1.   Kot blagovna znamka se ne registrirajo:

2.   Odstavek 1 se uporablja ne glede na to, da razlogi proti registraciji obstajajo le v delu Unije.

3.   Odstavek 1(b), (c) in (d) se ne uporablja, če je znamka z uporabo pridobila razlikovalni učinek za blago ali storitve, za katere se zahteva registracija.

Člen 8

Relativni razlogi za zavrnitev

1.   Ob ugovoru imetnika prejšnje blagovne znamke se znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira v naslednjih primerih:

2.   Za namen odstavka 1 izraz „prejšnja blagovna znamka“ pomeni:

3.   Ob ugovarjanju imetnika blagovne znamke se blagovna znamka ne registrira, če posrednik ali zastopnik imetnika blagovne znamke zahteva njeno registracijo v lastnem imenu brez imetnikovega soglasja, razen če posrednik ali zastopnik svoje ravnanje upraviči.

4.   Ob ugovarjanju imetnika neregistrirane blagovne znamke ali drugega znaka, ki se uporablja v gospodarskem prometu in ki je več kot zgolj lokalnega pomena, se prijavljena blagovna znamka ne registrira, če v skladu z zakonodajo Unije ali pravom države članice, ki ta znak ureja,

5.   Ob ugovoru imetnika prejšnje registrirane blagovne znake v smislu odstavka 2 se blagovna znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira, če je enaka ali podobna prejšnji blagovni znamki, ne glede na to, ali so blago ali storitve, za katere je vložena prijava, enake, podobne ali niso podobne tistim, za katere je registrirana prejšnja blagovna znamka, če blagovna znamka v primeru prejšnje blagovne znamke EU v Uniji ali v primeru prejšnje nacionalne blagovne znamke v zadevni državi članici uživa ugled in če bi se z neupravičeno uporabo blagovne znamke, za katero je vložena prijava, na nepošten način izkoriščal ali oškodoval razlikovalni značaj ali ugled prejšnje blagovne znamke.

6.   Ob ugovoru katere koli osebe, ki je v skladu z zadevnim pravom pooblaščena za uveljavljanje pravic, ki izhajajo iz označbe porekla ali geografske označbe, se blagovna znamka, za katero je vložena prijava, ne registrira, če in kolikor v skladu z zakonodajo Unije ali nacionalnim pravom o zaščiti označb porekla ali geografskih označb velja naslednje:

ODDELEK 2

Učinki blagovne znamke EU

Člen 9

Pravice, podeljene z blagovno znamko EU

1.   Z registracijo blagovne znamke EU se imetniku podelijo izključne pravice.

2.   Brez poseganja v pravice, ki so jih imetniki pridobili pred datumom vložitve ali datumom prednostne pravice za blagovno znamko EU, ima imetnik te blagovne znamke EU pravico, da vsem tretjim osebam prepreči, da bi brez njegovega soglasja v gospodarskem prometu v zvezi z blagom ali storitvami uporabljale kateri koli znak, če:

3.   V skladu z odstavkom 2 se lahko prepove zlasti:

4.   Brez poseganja v pravice, ki so jih imetniki pridobili pred datumom vložitve prijave ali datumom prednostne pravice za blagovno znamko EU, ima imetnik te blagovne znamke EU tudi pravico, da vsem tretjim osebam prepreči, da bi v gospodarskem prometu v Unijo vnesle blago, ne da bi bilo to blago tam sproščeno v prosti promet, če takšno blago, vključno z embalažo, prihaja iz tretjih držav in brez dovoljenja nosi blagovno znamko, ki je enaka blagovni znamki EU, registrirani za takšno blago, ali je v njenih bistvenih lastnostih ni mogoče razlikovati od take blagovne znamke.

Imetnik blagovne znake EU izgubi pravico iz prvega pododstavka, če deklarant ali imetnik blaga med postopkom ugotavljanja morebitne kršitve blagovne znamke EU, sproženem v skladu z Uredbo (EU) št. 608/2013, predloži dokazila o tem, da imetnik blagovne znamke EU nima pravice prepovedati dajanja blaga na trg v državi, v katero je namenjeno.

Člen 10

Pravica do prepovedi pripravljalnih dejavnosti v zvezi z uporabo embalaže ali drugih sredstev

Če obstaja nevarnost, da bi se embalaža, nalepke, listki, varnostne oznake oziroma naprave ali oznake oziroma naprave za preverjanje pristnosti ali kakršna koli druga sredstva, na katerih je nameščena znamka, uporabili za blago ali storitve in bi takšna uporaba pomenila kršitev pravic imetnika blagovne znamke EU v skladu s členom 9(2) in (3), ima imetnik blagovne znamke EU pravico prepovedati naslednja dejanja, če se izvajajo v gospodarskem prometu:

Člen 11

Datum, od katerega pravice učinkujejo proti tretjim osebam

1.   Pravice, podeljene z blagovno znamko EU, učinkujejo proti tretjim osebam od datuma objave registracije blagovne znamke.

2.   Za dejanja, ki se zgodijo po datumu objave prijave blagovne znamke EU in bi bila po objavi registracije blagovne znamke na podlagi te objave prepovedana, je mogoče zahtevati ustrezno nadomestilo.

3.   Sodišče, ki mu je zadeva dodeljena, ne sme meritorno odločati o tej zadevi, dokler registracija ni objavljena.

Člen 12

Reprodukcija blagovne znamke EU v slovarju

Če reprodukcija blagovne znamke EU v slovarju, enciklopediji ali podobnem referenčnem delu daje vtis, da gre za generično ime blaga ali storitev, za katere je blagovna znamka registrirana, založnik dela na zahtevo imetnika blagovne znamke EU zagotovi, da je reprodukcija blagovne znamke najpozneje v naslednji izdaji opremljena z navedbo, da gre za registrirano blagovno znamko.

Člen 13

Prepoved uporabe blagovne znamke EU, registrirane v imenu posrednika ali zastopnika

Če je blagovna znamka EU registrirana v imenu posrednika ali zastopnika osebe, ki je imetnik te blagovne znamke, brez imetnikovega pooblastila, ima slednji pravico, da nasprotuje uporabi svoje blagovne znamke s strani posrednika ali zastopnika, če ju za takšno uporabo ni pooblastil, razen če posrednik ali zastopnik upraviči svoje ravnanje.

Člen 14

Omejitev učinkov blagovne znamke EU

1.   Imetnik blagovne znamke EU tretji osebi nima pravice prepovedati, da bi v gospodarskem prometu uporabljala:

2.   Odstavek 1 se uporablja samo, če je uporaba s strani tretje osebe skladna z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih ali trgovinskih zadevah.

Člen 15

Izčrpanje pravice iz blagovne znamke EU

1.   Imetnik blagovne znamke EU nima pravice prepovedati njene uporabe v zvezi z blagom, ki ga je imetnik dal na trg Evropskega gospodarskega prostora pod to blagovno znamko ali je za to dal soglasje.

2.   Odstavek 1 se ne uporabi, če obstajajo utemeljeni razlogi, da imetnik nasprotuje nadaljnji komercializaciji blaga, še zlasti, če se stanje blaga spremeni ali poškoduje po tem, ko je bilo dano na trg.

Člen 16

Pravica imetnika pozneje registrirane blagovne znamke do posredovanja kot načina obrambe v postopku za ugotavljanje kršitev

1.   V postopkih za ugotavljanje kršitev imetnik blagovne znamke EU nima pravice prepovedati uporabe pozneje registrirane blagovne znamke EU, če ta poznejša blagovna znamka ni razglašena za nično na podlagi člena 60(1), (3) ali (4), člena 61(1) ali (2) ali člena 64(2) te uredbe.

2.   V postopkih za ugotavljanje kršitev imetnik blagovne znamke EU nima pravice prepovedati uporabe pozneje registrirane nacionalne blagovne znamke, če pozneje registrirana nacionalna blagovna znamka ni razglašena za nično na podlagi člena 8 ali člena 9(1) ali (2) ali člena 46(3) Direktive (EU) 2015/2436 Evropskega parlamenta in Sveta (12).

3.   Kadar imetnik blagovne znamke EU v skladu z odstavkom 1 ali 2 nima pravice prepovedati uporabe pozneje registrirane blagovne znamke, imetnik pozneje registrirane blagovne znamke nima pravice prepovedati uporabe prejšnje blagovne znamke EU v postopku za ugotavljanje kršitev.

Člen 17

Komplementarna uporaba nacionalnega prava v zvezi s kršitvijo

1.   Učinke blagovne znamk Unije urejajo izključno določbe te uredbe. V drugih pogledih ureja kršitve blagovne znamke EU nacionalno pravo o kršitvi nacionalne blagovne znamke v skladu z določbami iz poglavja X.

2.   Ta uredba ne preprečuje tožb, povezanih z blagovno znamko EU po pravu držav članic, zlasti v zvezi s civilnopravno odgovornostjo in nelojalno konkurenco.

3.   Procesna pravila se določijo v skladu z določbami iz poglavja X.

ODDELEK 3

Uporaba blagovne znamke EU

Člen 18

Uporaba blagovne znamke EU

1.   Če v obdobju petih let po registraciji imetnik ni začel resno in dejansko uporabljati blagovne znamke EU v Uniji za blago ali storitve, za katere jo je registriral, ali če je bila takšna uporaba prekinjena v obdobju petih zaporednih let, se za blagovno znamko EU uporabljajo sankcije iz te uredbe, razen če obstajajo upravičeni razlogi za neuporabo.

Uporaba v smislu prvega pododstavka pomeni tudi:

2.   Šteje se, da uporaba blagovne znamke EU s soglasjem imetnika pomeni uporabo s strani imetnika.

ODDELEK 4

Blagovne znamke EU kot predmeti premoženja

Člen 19

Obravnavanje blagovne znamke EU kot nacionalne blagovne znamke

1.   Razen če v členih 20 do 28 ni drugače določeno, se blagovna znamka EU kot predmet premoženja v celoti in za celotno območje Unije obravnava kot nacionalna blagovna znamka, registrirana v državi članici, v kateri v skladu z registrom:

2.   V primerih, ki jih odstavek 1 ne zajema, je država članica iz navedenega odstavka država članica, v kateri se nahaja sedež Urada.

3.   Če sta v registru kot skupna imetnika navedeni dve osebi, se odstavek 1 uporablja za osebo, ki je navedena prva; če to ni mogoče, se uporablja za nadaljnje skupne imetnike v zaporedju, v katerem so navedeni. Če se odstavek 1 ne uporablja za nobenega od skupnih imetnikov, se uporablja odstavek 2.

Člen 20

Prenos

1.   Blagovna znamka EU se lahko prenese, ločeno od vsakega prenosa podjetja, za nekatere ali vse blago ali storitve, za katere je registrirana.

2.   Prenos celotnega podjetja vključuje prenos blagovne znamke EU, razen če v skladu s pravom, ki ureja prenos, obstaja nasproten sporazum ali okoliščine jasno kažejo drugače. Ta določba se uporablja za pogodbeno obveznost za prenos podjetja.

3.   Brez vpliva na odstavek 2 se pisno sestavi prenos blagovne znamke EU, za kar je potreben podpis pogodbenih strank, razen če je prenos posledica sodbe; sicer je neveljaven.

4.   Na zahtevo ene od strank se prenos vpiše v register in objavi.

5.   Prijava za registracijo prenosa vsebuje informacije, na podlagi katerih je mogoče prepoznati blagovno znamko EU, informacije o novem imetniku, blagu in storitvah, na katere se prenos nanaša, ter dokazila o prenosu v skladu z odstavkoma 2 in 3. Prijava lahko po potrebi vsebuje informacije, na podlagi katerih je mogoče določiti zastopnika novega imetnika.

6.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo:

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

7.   Če pogoji, ki veljajo za registracijo prenosa, kakor so določeni v odstavkih 1, 2 in 3 ali v izvedbenih aktih iz odstavka 6, niso izpolnjeni, Urad prijavitelja uradno obvesti o pomanjkljivostih. Če pomanjkljivosti niso odpravljene v roku, ki ga določi Urad, ta zavrne zahtevo za registracijo prenosa.

8.   Za dve ali več blagovnih znamk je mogoče predložiti eno samo prijavo za registracijo prenosa, če sta v vseh primerih registrirani imetnik in pravni naslednik ista.

9.   Odstavki 5 do 8 se uporabljajo tudi za prijave blagovnih znamk EU.

10.   V primeru delnega prenosa vsaka prijava, ki jo vloži prvotni imetnik in v zvezi s katero odločitev o prvotni registraciji še ni sprejeta, šteje za nerešeno, kar zadeva preostalo registracijo in novo registracijo. Če je treba za takšno prijavo plačati pristojbino in jo je že plačal prvotni imetnik, novemu imetniku ni treba plačati dodatnih pristojbin v zvezi s takšno prijavo.

11.   Dokler se prenos ne vnese v register, se pravni naslednik ne sme sklicevati na pravice, ki izhajajo iz registracije blagovnih znamk EU.

12.   Če je treba upoštevati časovne roke Urada, lahko pravni naslednik poda ustrezne izjave Uradu, ko Urad enkrat prejme prijavo za registracijo prenosa.

13.   Vsi dokumenti, ki zahtevajo obvestilo imetnika blagovne znamke EU v skladu s členom 98, se naslovijo na osebo, ki je registrirana kot imetnik.

Člen 21

Prenos blagovne znamke, registrirane v imenu posrednika

1.   Če je blagovna znamka EU brez imetnikovega dovoljenja registrirana v imenu posrednika ali zastopnika osebe, ki je imetnik blagovne znamke, ima slednji pravico zahtevati, da se blagovna znamka EU prenese nanj, razen če lahko ta posrednik ali zastopnik upraviči svoje ravnanje.

2.   Imetnik lahko zahtevo za prenos v skladu z odstavkom 1 tega člena vloži na:

Člen 22

Stvarnopravne pravice

1.   Blagovne znamke EU se lahko neodvisno od podjetja dajo v zavarovanje ali pa so predmet stvarnopravnih pravic.

2.   Na zahtevo ene od strank se pravice iz odstavka 1 ali prenos teh pravic vpišejo v register in objavijo.

3.   Vpis v register, opravljen v skladu z odstavkom 2, se izbriše ali spremeni na zahtevo ene od strank.

Člen 23

Izvršba

1.   Blagovna znamka EU je lahko predmet izvršbe.

2.   Kar zadeva izvršilni postopek glede blagovne znamke EU, imajo sodišča in organi držav članic, določeni v skladu s členom 19, izključno pristojnost.

3.   Na zahtevo ene od strank se izvršba vpiše v register in objavi.

4.   Vpis v register, opravljen v skladu z odstavkom 3, se izbriše ali spremeni na zahtevo ene od strank.

Člen 24

Postopki v primerih insolventnosti

1.   Edini postopki v primerih insolventnosti, v katere je lahko vključena blagovna znamka EU, so tisti, ki se začnejo v državi članici, na ozemlju katere je središče dolžnikovih glavnih interesov.

Če pa je dolžnik zavarovalniška družba ali kreditna institucija, opredeljena v Direktivi 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta (13) oziroma Direktivi 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta (14), so edini postopki v primerih insolventnosti, v katere je lahko vključena blagovna znamka EU, tisti, ki se začnejo v državi članici, v kateri ima navedena družba ali institucija dovoljenje za poslovanje.

2.   V primeru skupnega imetništva blagovne znamke EU se odstavek 1 uporablja za delež skupnega imetnika.

3.   Če je blagovna znamka EU vključena v postopke v primerih insolventnosti, se to na zahtevo pristojnega nacionalnega organa vpiše v register in objavi v biltenu blagovnih znamk EU iz člena 116.

Člen 25

Licence

1.   Blagovna znamka EU se lahko licencira za nekatere ali vse blago in storitve, za katere je registrirana, in za vso Unijo ali njen del. Licenca je lahko izključna ali neizključna.

2.   Imetnik blagovne znamke EU lahko uveljavlja pravice iz te blagovne znamke proti pridobitelju licence, ki ravna v nasprotju s katero koli določbo v licenčni pogodbi v zvezi s:

3.   Brez vpliva na določbe licenčne pogodbe lahko pridobitelj licence začne postopek za kršitev blagovne znamke EU le, če se njen imetnik s tem strinja. Vendar pa lahko imetnik izključne licence začne tak postopek, če imetnik blagovne znamke po formalnem obvestilu sam ne začne postopka za ugotavljanje kršitev v ustreznem obdobju.

4.   Pridobitelj licence ima zaradi pridobitve nadomestila za škodo, ki jo je utrpel, pravico poseči v postopek za ugotavljanje kršitev, ki ga sproži imetnik blagovne znamke EU.

5.   Na zahtevo ene od strank se podelitev ali prenos licence v zvezi z blagovno znamko EU vpiše v register in objavi.

6.   Vpis v register, opravljen v skladu z odstavkom 5, se izbriše ali spremeni na zahtevo ene od strank.

Člen 26

Postopek vpisa licenc in drugih pravic v register

1.   Člen 20(5) in (6) ter pravila, sprejeta na njegovi podlagi, ter člen 20(8) se smiselno uporabljajo za registracijo stvarne pravice ali prenosa stvarne pravice v skladu s členom 22(2), izvršbe iz člena 23(3), udeležbe v postopku insolventnosti iz člena 24(3) ter za registracijo ali prenos licence iz člena 25(5), pri čemer je treba upoštevati naslednje:

2.   Prijava za registracijo pravic iz odstavka 1 se ne šteje za vloženo, dokler ni plačana zahtevana pristojbina.

3.   Vloga za registracijo licence lahko vsebuje zahtevo za vpis licence v register v eni ali več naslednjih kategorijah:

V primeru zahteve za vpis licence kot licence iz točk (c), (d) in (e) prvega pododstavka se v prijavi za registracijo licence navedejo blago in storitve, del Unije in obdobje, za katere se podeli licenca.

4.   Če niso izpolnjeni pogoji za registracijo, določeni v členih 22 do 25, v odstavkih 1 in 3 tega člena ter v drugih veljavnih pravilih, sprejetih v skladu s to uredbo, Urad uradno obvesti vložnika o pomanjkljivostih. Če pomanjkljivosti niso odpravljene v roku, ki ga določi Urad, ta prijavo za registracijo zavrne.

5.   Odstavka 1 in 3 se smiselno uporabljata za prijave blagovnih znamk EU.

Člen 27

Posledice za tretje osebe

1.   Pravna dejanja iz členov 20, 22 in 25 v zvezi z blagovno znamko EU učinkujejo proti tretjim osebam v vseh državah članicah šele po vpisu v register. Kljub vsemu pa imajo ta dejanja pred vpisom učinek proti tretjim osebam, ki so pridobile pravice na blagovni znamki po dnevu takega dejanja, so pa za dejanje vedele na dan pridobitve pravic.

2.   Odstavek 1 se ne uporablja, če oseba pridobi blagovno znamko EU ali pravico do blagovne znamke EU s prenosom celotnega podjetja ali s katerim koli drugim univerzalnim nasledstvom.

3.   Posledice pravnih dejanj iz člena 23 proti tretjim osebam ureja zakon države članice, določen v skladu s členom 19.

4.   Dokler ne začnejo veljati skupna pravila za države članice na področju stečaja, posledice stečaja za tretje stranke ali podobnega postopka ureja zakon države članice, v kateri je takšen postopek prvič začet v smislu nacionalnega prava ali konvencij, ki se uporabljajo na tem področju.

Člen 28

Uporaba blagovne znamke EU kot predmeta premoženja

Členi 19 do 27 se uporabljajo za prijave za blagovne znamke EU.

Člen 29

Postopek za izbris ali spremembo vpisa licenc in drugih pravic v registru

1.   Registracija, ki se izvede po členu 26(1), se izbriše ali spremeni na zahtevo ene od zadevnih oseb.

2.   V zahtevi se navedejo registracijska številka zadevne blagovne znamke EU in podrobnosti o pravici, za katero se zahteva izbris ali sprememba registracije.

3.   Zahteva za izbris licence, stvarnopravne pravice ali izvršilnega ukrepa se ne šteje za vloženo, dokler ni plačana zahtevana pristojbina.

4.   Zahtevi se priložijo dokazila o tem, da registrirana pravica ne obstaja več ali da imetnik licence ali druge pravice soglaša z izbrisom ali spremembo registracije.

5.   Če zahteve za izbris ali spremembo registracije niso izpolnjene, Urad o pomanjkljivostih obvesti vložnika prijave. Če pomanjkljivosti niso odpravljene v roku, ki ga določi Urad, Urad zahtevo za izbris ali spremembo registracije zavrne.

6.   Odstavki 1 do 5 tega člena se smiselno uporabljajo za vpise v zvezi s spisi po členu 26(5).

POGLAVJE III

POSTOPEK PRIDOBITVE BLAGOVNE ZNAMKE EU

ODDELEK 1

Vložitev prijav in zahteve, ki jim morajo ustrezati prijave

Člen 30

Vložitev prijav

1.   Prijava blagovne znamke EU se vloži na Uradu.

2.   Urad prijavitelju nemudoma izda potrdilo o prejemu, ki vsebuje vsaj številko spisa, prikaz, opis ali drugačno identifikacijo znamke, naravo in številko dokumentov ter datum njihovega prejema. To potrdilo o prejemu se lahko izda v elektronski obliki.

Člen 31

Zahteve, ki jim morajo ustrezati prijave

1.   Prijava blagovne znamke EU vsebuje:

2.   Ob prijavi blagovne znamke EU se plača pristojbina za prijavo za en razred blaga ali storitev in, kjer je to ustrezno, ena ali več pristojbin za vsak naslednji razred blaga in storitev, po potrebi pa tudi pristojbina za poizvedbo.

3.   Poleg pogojev iz odstavkov 1 in 2 mora prijava blagovne znamke EU izpolnjevati tudi formalne pogoje iz te uredbe in izvedbenih aktov, sprejetih v skladu z njo. Če ti pogoji določajo, da se blagovna znamka prikaže elektronsko, lahko izvršni direktor določi formate in največjo velikost takšne elektronske datoteke.

4.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobnosti, ki jih mora vsebovati prijava. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

Člen 32

Datum vložitve

Datum vložitve prijave blagovne znamke EU je datum, ko prijavitelj na Uradu predloži dokumente, ki vsebujejo informacije iz člena 31(1), pod pogojem, da se v enem mesecu po predložitvi navedenih dokumentov plača pristojbina za prijavo.

Člen 33

Določitev in razvrstitev blaga in storitev

1.   Blago in storitve, v zvezi s katerimi je podana prijava za registracijo blagovne znamke, se razvrstijo po sistemu klasifikacije iz Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957 (v nadaljnjem besedilu: Nicejska klasifikacija).

2.   Prijavitelj dovolj jasno in natančno opredeli blago in storitve, v zvezi s katerimi se zahteva varstvo blagovne znamke, da lahko pristojni organi in gospodarski subjekti že na tej podlagi določijo obseg zahtevanega varstva.

3.   Za namene odstavka 2 se lahko uporabijo splošne označbe, vključene v naslove razredov Nicejske klasifikacije, ali drugi splošni izrazi, če so skladni s predpisanimi standardi jasnosti in natančnosti, določenimi v tem členu.

4.   Urad zavrne prijavo, kar zadeva nejasne ali nenatančne označbe ali izraze, če prijavitelj v roku, ki ga v ta namen določi Urad, ne predlaga sprejemljivega besedila.

5.   Če se uporabijo splošni izrazi, vključno s splošnimi označbami iz naslovov razredov Nicejske klasifikacije, se razlagajo, kot da vključujejo vse blago ali storitve, ki so jasno zajete z dobesednim pomenom označbe ali izraza. Uporaba takšnih izrazov ali označb se ne razlaga, kot da vključujejo zahtevo za blago ali storitve, ki jih ni mogoče tako razumeti.

6.   Če prijavitelj zahteva registracijo za več kot en razred, razvrsti blago in storitve po razredih Nicejske klasifikacije, tako da je pred vsako skupino navedena številka razreda, v katerega ta skupina blaga ali storitev sodi, ter jih navede v vrstnem redu razredov.

7.   Za blago in storitve, ki so razvrščeni v isti razred po Nicejski klasifikaciji, ne velja domneva, da so si podobni. Za blago in storitve, ki so razvrščeni v različne razrede po Nicejski klasifikaciji, ne velja domneva, da si niso podobni.

8.   Imetniki blagovnih znamk EU, za katere je bila prijava vložena pred 22. junijem 2012 in so registrirane za celoten naslov razreda Nicejske klasifikacije, lahko izjavijo, da je bil njihov namen na dan vložitve zahtevati varstvo za blago ali storitve poleg blaga in storitev, zajetih v dobesednem pomenu naslova zadevnega razreda, pod pogojem, da so tako označeno blago ali storitve vključeni v abecedni seznam tega razreda Nicejske klasifikacije, ki velja na dan vložitve.

Izjava se vloži na Uradu do 24. septembra 2016, v njej pa se jasno, natančno in podrobno navedejo blago in storitve, razen tistih, ki so jasno zajeti v dobesednem pomenu označb iz naslova razreda, prvotno zajetih v namenu imetnika. Urad sprejme ustrezne ukrepe za spremembo registra. Možnost podati izjavo v skladu s prvim pododstavkom tega odstavka ne posega v uporabo člena 18, člena 47(2), člena 58(1)(a) in člena 64(2).

Za blagovne znamke EU, za katere v roku iz drugega pododstavka ni predložena nobena izjava, velja, da po izteku tega roka zajemajo le blago ali storitve, ki so jasno zajete v dobesednem pomenu označb, vključenih v naslov zadevnega razreda.

9.   Če se register spremeni, izključne pravice, podeljene z blagovno znamko EU, na podlagi člena 9 tretji osebi ne preprečujejo, da še naprej uporablja blagovno znamko v zvezi z blagom ali storitvami, če in kolikor:

Poleg tega sprememba seznama blaga ali storitev, vpisanih v registru, imetniku blagovne znamke EU ne daje pravice, da nasprotuje ali zahteva ugotovitev ničnosti poznejše blagovne znamke, če in kolikor:

ODDELEK 2

Prednostna pravica

Člen 34

Prednostna pravica

1.   Oseba, ki je pravilno vložila prijavo blagovne znamke v ali za katero koli državo članico Pariške konvencije ali Sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije, ali njegovi pravni nasledniki imajo ob vložitvi prijave blagovne znamke EU za isto blagovno znamko glede blaga ali storitev, ki so enake ali zajete v tistih, za katere je vložena prijava, prednostno pravico v obdobju šestih mesecev od dneva vložitve prve prijave.

2.   Vsaka vložitev, enakovredna redni nacionalni vložitvi v skladu z nacionalnim pravom države, v kateri je bila opravljena, ali vložitev po bilateralnih ali multilateralnih sporazumih, vzpostavi prednostno pravico.

3.   Redna nacionalna vložitev pomeni vsako vložitev, ki zadostuje za določitev dneva, na katerega je bila prijava vložena, ne glede na to, kako je bila rešena.

4.   Poznejša prijava blagovne znamke, ki je bila predmet prejšnje prve prijave za isto blago ali storitve in ki se vloži v ali v zvezi z isto državo, se šteje kot prva prijava za določanje prednosti, ob pogoju, da se na dan vložitve naslednje prijave prejšnja prijava umakne, opusti ali zavrne, ne da bi jo odprli za javnost in ne da bi ostale kake pravice, in ki ni bila osnova za zahtevo za priznanje prednostne pravice. Prejšnja prijava po tem ne sme biti več osnova za zahtevo za priznanje prednostne pravice.

5.   Če je bila prijava prvič vložena v državi, ki ni članica Pariške konvencije ali Sporazuma o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije, se odstavki 1 do 4 uporabljajo le, kolikor ta država v skladu z objavljenimi ugotovitvami na podlagi prve vložitve zahteve pri Uradu in v skladu s pogoji, enakimi kot v tej uredbi, prizna prednostno pravico z enakovrednim učinkom. Izvršni direktor po potrebi od Komisije zahteva, da preuči, ali je treba preveriti, ali država v smislu prvega stavka priznava navedeno vzajemnost pri obravnavi. Če Komisija ugotovi, da se vzajemnost pri obravnavi v skladu prvim stavkom priznava, o tem objavi sporočilo v Uradnem listu Evropske unije.

6.   Odstavek 5 se uporablja od dneva objave sporočila o priznavanju vzajemnosti pri obravnavi v Uradnem listu Evropske unije, razen če je v sporočilu naveden zgodnejši datum začetka uporabe. Uporabljati se preneha z dnem, ko Komisija v Uradnem listu Evropske unije objavi sporočilo, da vzajemnost pri obravnavi ni več priznana, razen če je v sporočilu naveden zgodnejši datum začetka uporabe.

7.   Sporočila iz odstavkov 5 in 6 se objavijo tudi v Uradnem listu Urada.

Člen 35

Zahteva za priznanje prednostne pravice

1.   Zahteve za priznanje prednostne pravice se vložijo skupaj s prijavo blagovne znamke EU in vključujejo datum, številko in državo prejšnje prijave. Dokumentacija v podporo zahtevi za priznanje prednostne pravice se predloži v treh mesecih po datumu vložitve.

2.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo dokumentacijo, ki jo je treba predložiti ob zahtevi za priznanje prednostne pravice prejšnje prijave v skladu z odstavkom 1 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

3.   Izvršni direktor lahko določi, da sme prijavitelj med dokumentacijo v podporo zahtevi za priznanje prednostne pravice predložiti manj dokazil, kot je zahtevano v specifikacijah, sprejetih v skladu z odstavkom 2, če lahko Urad te informacije pridobi iz drugih virov.

Člen 36

Učinek prednostne pravice

Prednostna pravica učinkuje tako, da se za datum prednosti šteje datum vložitve prijave blagovne znamke EU pri ugotavljanju, katere pravice so prejšnje.

Člen 37

Enakovrednost vloge pri Uniji in vloge pri državi

Vložitev prijave blagovne znamke EU, ki ima določen datum vložitve, je v vseh državah članicah enakovredna pravilni nacionalni vlogi ob upoštevanju prednosti prijave blagovne znamke EU.

ODDELEK 3

Razstavna prednostna pravica

Člen 38

Razstavna prednostna pravica

1.   Če je prijavitelj blagovne znamke EU razstavil blago ali storitve z blagovno znamko, za katero je vložil prijavo, na uradni ali uradno priznani mednarodni razstavi po Konvenciji o mednarodnih razstavah, podpisani 22. novembra 1928 v Parizu in zadnjič revidirani 30. novembra 1972, lahko, če vloži prijavo v šestih mesecih od prvega dne razstavitve blaga ali storitev pod blagovno znamko, ki jo je prijavil, zahteva prednostno pravico od tega dne v smislu člena 36. Zahteva za priznanje prednostne pravice se vloži skupaj s prijavo blagovne znamke EU.

2.   Prijavitelj, ki želi zahtevati priznanje prednostne pravice v skladu z odstavkom 1, predloži dokazila o razstavi blaga ali storitev pod blagovno znamko, za katero je vložil prijavo, v treh mesecih po datumu vložitve prijave.

3.   Razstavna prednostna pravica, priznana v državi članici ali tretji državi, ne podaljša obdobja prednostne pravice, določenega v členu 34.

4.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo vrsto in podrobnosti v zvezi z dokazili, ki jih je treba predložiti ob zahtevi za priznanje razstavne prednostne pravice v skladu z odstavkom 2 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

ODDELEK 4

Prednost starejše nacionalne blagovne znamke

Člen 39

Zahteva po prednosti starejše nacionalne blagovne znamke pri vložitvi prijave za blagovno znamko EU ali naknadno po prijavi

1.   Imetnik prejšnje blagovne znamke, registrirane v državi članici, vključno z blagovno znamko, registrirano v državah Beneluksa ali po mednarodnih sporazumih in z učinkom v državah članicah, ki zahteva za enako blagovno znamko, enako blagovni znamki EU, za blago ali storitve, ki so enake ali del tistih, za katere je bila registrirana prejšnja blagovna znamka, lahko za blagovno znamko EU zahteva prednost glede na prejšnjo blagovno znamko za državo članico, v kateri ali za katero je registrirana.

2.   Zahteva po prednosti starejše blagovne znamke se vloži skupaj s prijavo blagovne znamke EU ali v dveh mesecih po datumu vložitve prijave ter vključuje državo članico ali države članice, v katerih ali za katere je znamka registrirana, številko in datum vložitve zadevne registracije ter blago in storitve, za katere je znamka registrirana. Če se v prijavi zahteva prednost starejše blagovne znamke za eno ali več prejšnjih registriranih blagovnih znamk, se dokumentacija v podporo zahtevi po prednosti starejše blagovne znamke predloži v treh mesecih po datumu vložitve. Če želi prijavitelj zahtevati prednost starejše blagovne znamke po vložitvi prijave, se dokumentacija v podporo zahtevi po prednosti starejše blagovne znamke predloži Uradu v treh mesecih po prejemu zahteve po prednosti starejše blagovne znamke.

3.   Edini učinek prednosti po tej uredbi je ta, da če se imetnik blagovne znamke EU odpove prejšnji blagovni znamki ali dopusti, da njena registracija poteče, se šteje, da ima še naprej iste pravice, kot bi jih imel, če bi bila prejšnja blagovna znamka še naprej registrirana.

4.   Zahteva po prednosti starejše blagovne znamke EU zapade, če je bila prejšnja blagovna znamka, za katero se zahteva prednost starejše blagovne znamke, razglašena za nično ali razveljavljena. Če je prejšnja blagovna znamka razveljavljena, prednost starejše blagovne znamke zapade, če začne razveljavitev učinkovati pred datumom vložitve ali datumom priznanja prednostne pravice blagovne znamke EU.

5.   Urad obvesti Urad Beneluksa za intelektualno lastnino ali glavni urad za industrijsko lastnino zadevne države članice o dejanski zahtevi po prednosti starejše blagovne znamke.

6.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo vrsto dokumentacije, ki jo je treba predložiti ob zahtevi po prednosti starejše nacionalne blagovne znamke ali blagovne znamke, registrirane na podlagi mednarodnih sporazumov z učinkom v državi članici v skladu z odstavkom 2 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

7.   Izvršni direktor lahko določi, da sme prijavitelj med dokumentacijo v podporo zahtevi po prednosti starejše blagovne znamke predložiti manj dokazil, kot je zahtevano v specifikacijah, sprejetih v skladu z odstavkom 6, če lahko Urad te informacije pridobi iz drugih virov.

Člen 40

Zahteva prednosti nacionalne blagovne znamke po registraciji blagovne znamke EU

1.   Imetnik blagovne znamke EU, ki je imetnik starejše enake blagovne znamke, registrirane v državi članici, vključno z državami Beneluksa, ali starejše enake blagovne znamke z mednarodno registracijo, veljavno v državi članici, za blago ali storitve, enake blagu ali storitvam, za katere je bila registrirana starejša blagovna znamka ali je bila v njih zajeta, lahko zahteva prednost starejše blagovne znamke za državo članico, v kateri ali za katero je bila registrirana.

2.   Zahteve po prednosti starejše blagovne znamke, vložene v skladu z odstavkom 1 tega člena, vključujejo registracijsko številko blagovne znamke EU, ime in naslov imetnika, državo članico ali države članice, v katerih ali za katere je prejšnja znamka registrirana, številko in datum vložitve zadevne registracije, blago in storitve, za katere je znamka registrirana in za katere se zahteva prednost starejše blagovne znamke, skupaj z dokazno dokumentacijo v skladu s pravili, sprejetimi po členu 39(6).

3.   Če zahteve, ki urejajo zahtevo po prednosti starejše blagovne znamke, niso izpolnjene, Urad o pomanjkljivostih obvesti imetnika blagovne znamke EU. Če pomanjkljivosti niso odpravljene v roku, ki ga določi Urad, ta zahtevo zavrne.

4.   Uporablja se člen 39(3), (4), (5) in (7).

POGLAVJE IV

POSTOPEK REGISTRACIJE

ODDELEK 1

Preizkus prijav

Člen 41

Preizkus izpolnjevanja zahtev za prijavo

1.   Urad preveri:

2.   Če prijava blagovne znamke EU ne ustreza zahtevam iz odstavka 1, Urad od prijavitelja zahteva, da v dveh mesecih po prejemu uradnega obvestila odpravi pomanjkljivosti ali plača pristojbine.

3.   Če se v tem roku pomanjkljivosti ne odpravijo ali pristojbine ne plačajo v skladu z odstavkom 1(a), se prijava ne obravnava kot prijava blagovne znamke EU. Če prijavitelj ravna po zahtevi Urada, Urad kot datum vložitve prijave šteje datum, ko so odpravljene pomanjkljivosti ali je poravnana pristojbina.

4.   Če se pomanjkljivosti po odstavku 1(b) ne odpravijo v določenem roku, Urad prijavo zavrže.

5.   Če se pristojbina po odstavku 1(c) ne plača v določenem roku, se prijava šteje za umaknjeno, razen če je jasno, katere tipe blaga ali storitev naj bi plačani znesek pokrival. Če ni drugih meril za določitev, kateri razredi naj bi bili zajeti, Urad obravnava razrede po vrstnem redu klasifikacije. Prijava velja za umaknjeno za tiste razrede, za katere razredne pristojbine niso bile plačane ali niso bile plačane v celoti.

6.   Če niso izpolnjene zahteve v zvezi z zahtevo po priznanju prednostne pravice, ima to za posledico izgubo prednostne pravice.

7.   Če niso izpolnjene zahteve v zvezi z zahtevo po prednosti prejšnje nacionalne blagovne znamke, ima to za posledico izgubo te pravice za prijavo.

8.   Če se neizpolnjevanje zahtev iz odstavka 1(b) in (c) nanaša le na del blaga ali storitev, Urad zavrne prijavo ali se odvzame prednostna pravica ali pravica prednosti starejše blagovne znamke, vendar le za zadevno blago in storitve.

Člen 42

Preverjanje absolutnih razlogov za zavrnitev

1.   Če blagovna znamka po členu 7 ne more biti registrirana za del ali celotno blago ali storitve, ki jih zajema prijava blagovne znamke EU, se prijava za to blago ali storitve zavrne.

2.   Prijava se ne zavrne, dokler prijavitelj ni imel možnosti, da prijavo umakne ali spremeni ali predloži pripombe. Urad v ta namen prijavitelja uradno obvesti o razlogih za zavrnitev registracije, pri čemer določi rok, v katerem lahko prijavitelj umakne ali spremeni prijavo ali predloži pripombe. Če prijavitelj ne odpravi razlogov za zavrnitev registracije, Urad registracijo v celoti ali deloma zavrne.

ODDELEK 2

Poizvedba

Člen 43

Poročilo o poizvedbi

1.   Urad na zahtevo prijavitelja blagovne znamke EU ob vložitvi prijave pripravi poročilo o poizvedbi na ravni Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: poročilo o poizvedbi na ravni EU), v katerem navede prejšnje blagovne znamke EU ali prijave za blagovne znamke EU, ki jih je odkril in jih je po členu 8 mogoče navesti kot razlog zoper registracijo blagovne znamke EU, za katero je vložena prijava.

2.   Če prijavitelj ob vložitvi prijave blagovne znamke EU zahteva, da glavni uradi držav članic za industrijsko lastnino pripravijo poročila o poizvedbi, in hkrati v roku za plačilo pristojbine za prijavo plača ustrezno pristojbino za poizvedbo, Urad nemudoma pošlje izvod prijave blagovne znamke EU glavnim uradom za industrijsko lastnino v vsaki državi članici, ki je Urad obvestila o svoji odločitvi, da bo v zvezi s prijavami za blagovne znamke EU opravila poizvedbe v lastnem registru blagovnih znamk.

3.   Vsi glavni uradi držav članic za industrijsko lastnino iz odstavka 2 pošljejo poročilo o poizvedbi, v katerem bodisi navedejo vse prejšnje nacionalne blagovne znamke, prijave za nacionalne blagovne znamke ali blagovne znamke, registrirane na podlagi mednarodnih sporazumov z učinkom v zadevni državi članici ali državah članicah, ki so jih odkrili in jih je po členu 8 mogoče navesti kot razlog zoper registracijo blagovne znamke EU, za katero je bila vložena prijava, bodisi navedejo, da s poizvedbo niso odkrili nobenih takšnih pravic.

4.   Urad po posvetovanju z upravnim odborom iz člena 153 (v nadaljnjem besedilu: upravni odbor) določi vsebino in podrobno ureditev za poročila.

5.   Urad vsakemu centralnemu uradu za industrijsko lastnino plača določen znesek za vsako poročilo o poizvedbi v skladu z odstavkom 3. Znesek, ki je za vse urade enak, določi proračunski odbor s sklepom, ki ga sprejme s tričetrtinsko večino predstavnikov držav članic.

6.   Urad pošlje prijavitelju za blagovno znamko EU zahtevano poročilo o poizvedbi na ravni EU in vsa zahtevana poročila o nacionalnih poizvedbah, ki jih je prejel.

7.   Ob objavi prijave blagovne znamke EU Urad obvesti imetnike vseh prejšnjih blagovnih znamk EU ali vlagatelje vseh prejšnjih prijav za blagovne znamke EU, navedenih v poročilu o poizvedbi na ravni EU v zvezi z objavo prijav blagovne znamke EU. To stori ne glede na to, ali je prijavitelj zahteval poročilo o poizvedbi na ravni EU, razen če je imetnik prejšnje registracije ali prijave zahteval, da se mu uradno obvestilo ne pošlje.

ODDELEK 3

Objava prijave

Člen 44

Objava prijave

1.   Če so pri prijavi blagovne znamke EU izpolnjeni obvezni pogoji, se prijava objavi za namene člena 46, če ni bila zavrnjena v skladu s členom 42. Prijava se objavi brez poseganja v informacije, ki so že bile dane javnosti na voljo na drugačen način, in sicer v skladu s to uredbo ali akti, sprejetimi v skladu s to uredbo.

2.   Če se prijava po objavi zavrne v skladu s členom 42, se odločitev o zavrnitvi objavi, ko postane dokončna.

3.   Če je v objavi prijave napaka, ki jo je mogoče pripisati Uradu, Urad to napako popravi na lastno pobudo ali na zahtevo prijavitelja ter popravek objavi.

Pravila, sprejeta v skladu s členom 49(3), se smiselno uporabljajo, če popravek zahteva prijavitelj.

4.   Če se popravek nanaša na seznam blaga ali storitev ali prikaz znamke, se prav tako uporabi člen 46(2).

5.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobnosti, ki jih mora vsebovati objava prijave. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

ODDELEK 4

Pripombe tretjih oseb in ugovor

Člen 45

Pripombe tretjih oseb

1.   Katera koli fizična ali pravna oseba in katera koli skupina ali organ, ki zastopa izdelovalce, proizvajalce, izvajalce storitev, trgovce ali potrošnike, lahko Uradu sporoči pisne pripombe, v katerih navede razloge, zaradi katerih se blagovna znamka v skladu s členoma 5 in 7 po uradni dolžnosti ne bi smela registrirati.

Osebe in skupine ali organi iz prvega pododstavka niso stranke v postopku pred Uradom.

2.   Pripombe tretjih oseb se predložijo pred iztekom roka za ugovor ali, če je bil ugovor zoper blagovno znamko že vložen, pred sprejetjem dokončne odločbe o ugovoru.

3.   Predložitev iz odstavka 1 ne posega v pravico Urada, da kadar koli pred registracijo na lastno pobudo ponovno preizkusi absolutne razloge za zavrnitev, če je to ustrezno.

4.   Pripombe iz odstavka 1 se sporočijo prijavitelju, ki lahko nanje odgovori.

Člen 46

Ugovor

1.   V treh mesecih od datuma objave prijave blagovne znamke EU lahko vložijo pisni ugovor zoper registracijo blagovne znamke, ki temelji na tem, da blagovna znamka ne more biti registrirana po členu 8:

2.   Ugovor zoper registracijo te blagovne znamke se lahko vloži, v skladu s pogoji iz odstavka 1, tudi v primeru objave spremenjene prijave v skladu z drugim stavkom člena 49(2).

3.   Ugovor se pripravi v pisni obliki in vsebuje razloge, na katerih temelji. Zanj velja, da je ustrezno vložen, šele po plačilu pristojbine za ugovor.

4.   V roku, ki ga določi Urad, lahko vložnik ugovora v podporo svoji zadevi predloži dejstva, dokaze in navedbe.

Člen 47

Preizkus ugovora

1.   Pri preizkusu ugovora Urad pozove stranke, kolikokrat je to potrebno, da vložijo pripombe v roku, ki ga določi Urad, o navedbah drugih strank ali o svojih navedbah.

2.   Če tako zahteva prijavitelj, imetnik prejšnje blagovne znamke EU, ki je vložil ugovor, priskrbi dokaz o tem, da se je v obdobju petih let pred datumom vložitve ali datumom prijave za prednostno pravico blagovne znamke EU prejšnja blagovna znamka EU resno in dejansko uporabljala v Uniji za blago ali storitve, za katere je registrirana in ki jih imetnik navaja kot razlog za ugovor, ali pa da obstajajo upravičeni razlogi za neuporabo, pod pogojem, da je bila prejšnja blagovna znamka EU na ta dan registrirana najmanj pet let. Če ni ustreznih dokazov, se ugovor zavrne. Če se je prejšnja blagovna znamka EU uporabljala le za del blaga ali storitev, za katere je registrirana, za namene preizkusa ugovora velja, da je registrirana le za ta del blaga ali storitev.

3.   Odstavek 2 se uporabi za prejšnje nacionalne blagovne znamke iz člena 8(2)(a), pri čemer se uporaba v državi članici, v kateri je prejšnja nacionalna blagovna znamka varovana, zamenja z uporabo v Uniji.

4.   Urad lahko, če se mu to zdi ustrezno, pozove stranke k poravnavi.

5.   Če preizkus ugovora pokaže, da blagovna znamka ne more biti registrirana za del ali za vse blago ali storitve, za katero je bila vložena prijava blagovne znamke EU, se prijava zavrne za tisto blago ali storitve. V nasprotnem primeru se ugovor zavrne.

6.   Odločitev o zavrnitvi prijave se objavi, ko postane dokončna.

Člen 48

Prenos pooblastil

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 208, ki določajo podrobnosti postopka za vložitev in preizkus ugovora iz členov 46 in 47.

ODDELEK 5

Umik, zožitev, sprememba in delitev prijave

Člen 49

Umik, zožitev in sprememba prijave

1.   Prijavitelj lahko kadar koli umakne prijavo za blagovno znamko EU ali zoži seznam blaga ali storitev, ki jih ta vsebuje. Če je bila prijava že objavljena, se objavi tudi umik ali zožitev.

2.   Sicer se prijava blagovne znamke EU lahko spreminja na zahtevo prijavitelja le, če gre za popravek imena in naslova prijavitelja, napake v besedilu ali pri kopiranju ali očitne napake, pod pogojem, da tak popravek bistveno ne spremeni blagovne znamke ali razširi seznama blaga ali storitev. Če spremembe vplivajo na prikaz blagovne znamke ali seznam blaga ali storitev, do njih pa pride po objavi prijave, se prijava blagovne znamke objavi s spremembami.

3.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 208, ki določajo podrobnosti postopka za spremembo prijave.

Člen 50

Delitev prijave

1.   Prijavitelj sme prijavo razdeliti, tako da izjavi, da bodo nekatere vrste blaga ali storitev, vključene v osnovno prijavo, predmet ene ali več prijav, ki so nastale iz delitve. Blago ali storitve v prijavi, ki nastane iz delitve, se ne smejo prekrivati z blagom ali storitvami, ki ostanejo v osnovni prijavi, ali tistimi, ki so vključene v prijave, nastale iz delitve.

2.   Izjava o delitvi ni sprejemljiva:

3.   Za izjavo o delitvi je treba plačati pristojbino. Dokler se pristojbina ne plača, se izjava ne šteje za vloženo.

4.   Če Urad meni, da zahteve iz odstavka 1, in pravila, sprejeta v skladu z odstavkom 9(a), niso izpolnjena, prijavitelja pozove, da v roku, ki ga določi Urad, odpravi pomanjkljivosti. Če pomanjkljivosti niso odpravljene pred pretekom tega roka, Urad izjavo o delitvi zavrne.

5.   Delitev začne veljati na dan, ko je vpisana v spisu Urada o osnovni prijavi.

6.   Šteje se, da so se vse predložene zahteve in prijave ter vse pristojbine, plačane za osnovno prijavo pred dnem, ko Urad prejme izjavo o delitvi, predložile ali plačale tudi za prijavo ali prijave, ki nastanejo iz delitve. Pristojbine za osnovno prijavo, ki so se ustrezno plačale pred dnem prejema izjave o delitvi, se ne povrnejo.

7.   Prijava, ki nastane iz delitve, ohrani datum vložitve ter vse datume prednostne pravice in datum prednosti osnovne prijave.

8.   Če se izjava o delitvi nanaša na prijavo, ki je že bila objavljena v skladu s členom 44, se delitev objavi. Prijava, ki nastane iz delitve, se objavi. Z objavo ne začne teči nov rok za vložitev ugovora.

9.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo:

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

ODDELEK 6

Registracija

Člen 51

Registracija

1.   Če prijava ustreza zahtevam iz te uredbe in če v roku iz člena 46(1) ni vložen ugovor ali če je bil vloženi ugovor dokončno rešen z umikom, zavrnitvijo ali kako drugače, se blagovna znamka in podrobnosti iz člena 111(2) zabeležijo v registru. Registracija se objavi.

2.   Urad izda potrdilo o registraciji. Potrdilo se lahko izda v elektronski obliki. Proti plačilu pristojbine Urad zagotovi overjene ali neoverjene izvode potrdila, če se ti izvodi izdajo drugače kot v elektronski obliki.

3.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobnosti, ki jih mora vsebovati potrdilo o registraciji iz odstavka 2 tega člena, in njegovo obliko. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

POGLAVJE V

TRAJANJE, PODALJŠANJE, SPREMEMBA IN DELITEV BLAGOVNIH ZNAMK EU

Člen 52

Trajanje registracije

Blagovne znamke EU se registrirajo za obdobje desetih let od datuma vložitve prijave. Registracija se lahko podaljša v skladu s členom 53 za nadaljnja desetletna obdobja.

Člen 53

Podaljšanje

1.   Registracija blagovne znamke EU se podaljša na zahtevo imetnika blagovne znamke EU ali katere koli osebe, ki jo imetnik izrecno pooblasti, pod pogojem, da so pristojbine plačane.

2.   Urad obvesti imetnika blagovne znamke EU in vse osebe z registrirano pravico na blagovni znamki EU o poteku trajanja registracije najmanj šest mesecev pred potekom. Če se ti podatki ne preskrbijo, Urad ni odgovoren, hkrati pa to ne vpliva na potek trajanja registracije.

3.   Zahteva za podaljšanje se predloži v šestih mesecih pred iztekom registracije. V tem roku se plača tudi osnovna pristojbina za podaljšanje in, kjer je to ustrezno, ena ali več pristojbin za vsak naslednji razred blaga ali storitev. Če se to ne zgodi, se zahteva lahko vloži in pristojbine plačajo v nadaljnjih šestih mesecih po izteku registracije, vendar je treba v tem podaljšanem roku plačati dodatno pristojbino za pozno plačilo pristojbine za podaljšanje ali pozno predložitev zahteve za podaljšanje.

4.   Zahteva za podaljšanje vsebuje:

Zahteva za podaljšanje velja za vloženo, če je opravljeno plačilo iz odstavka 3 in so pri tem navedene vse potrebne informacije, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti namen plačila.

5.   Če se vloži prijava ali plača pristojbina le za nekatere vrste blaga ali storitev, za katere je registrirana blagovna znamka EU, se registracija podaljša le za to blago ali storitve. Če plačane pristojbine ne zadoščajo za kritje vseh razredov blaga in storitev, za katere se zahteva podaljšanje, se registracija podaljša, če je jasno, kateri razred ali razredi naj bi se pokrili. Če ni drugih meril, Urad upošteva razrede po vrstnem redu klasifikacije.

6.   Podaljšanje začne veljati od datuma, ki sledi dnevu, na katerega se izteče obstoječa registracija. Podaljšanje se registrira.

7.   Če je zahteva za podaljšanje vložena v rokih iz odstavka 3, drugi pogoji za podaljšanje iz tega člena pa niso izpolnjeni, Urad obvesti prijavitelja o ugotovljenih pomanjkljivostih.

8.   Če zahteva za podaljšanje ni vložena ali je vložena po izteku roka iz odstavka 3 ali če pristojbine niso plačane ali so plačane šele po izteku zadevnega roka ali če v tem roku niso odpravljene pomanjkljivosti iz odstavka 7, Urad odloči, da je registracija potekla in o tem uradno obvesti imetnika blagovne znamke EU. Ko odločitev postane dokončna, Urad znamko izbriše iz registra. Izbris začne učinkovati dan po izteku obstoječe registracije. Če so pristojbine za podaljšanje plačane, registracija pa se ne podaljša, se te pristojbine povrnejo.

9.   Enotna zahteva za podaljšanje se lahko predloži za dva ali več znamk proti plačilu zahtevanih pristojbin za vsako znamko, če so v vseh primerih imetniki ali zastopniki isti.

Člen 54

Sprememba

1.   Blagovna znamka EU se v registru ne spreminja v obdobju trajanja registracije ali njenega podaljšanja.

2.   Ne glede na to pa se lahko, če blagovna znamka EU vsebuje ime in naslov imetnika, vsako spremembo, ki bistveno ne prizadene identitete blagovne znamke, kot je prvotno registrirana, registrira na zahtevo imetnika.

3.   Zahteva za spremembo vsebuje element znamke, ki naj bi se spremenil, in ta element v spremenjeni različici.

Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobnosti, ki jih mora vsebovati zahteva za spremembo. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

4.   Dokler zahtevana pristojbina ni plačana, velja, da zahteva ni bila vložena. Če pristojbina ni plačana ali ni plačana v celoti, Urad o tem ustrezno obvesti vložnika zahteve. Za vpis spremembe istega elementa pri dveh ali več registracijah istega imetnika se lahko vloži le ena zahteva. Zahtevana pristojbina se plača za vsako registracijo, ki naj bi se spremenila. Če zahteve, ki urejajo spremembo registracije, niso izpolnjene, Urad o pomanjkljivostih obvesti vložnika zahteve. Če pomanjkljivosti niso odpravljene v roku, ki ga določi Urad, ta zahtevo zavrne.

5.   Objava registracije spremembe vsebuje prikaz blagovne znamke EU, kakor je bila spremenjena. Tretje osebe, na pravice katerih bi sprememba lahko vplivala, lahko registracijo spremembe izpodbijajo v treh mesecih po objavi. Za objavo registracije spremembe se uporabljajo člena 46 in 47 ter pravila, sprejeta na podlagi člena 48.

Člen 55

Sprememba imena ali naslova

1.   Sprememba imena ali naslova imetnika blagovne znamke EU, pri kateri ne gre za spremembo blagovne znamke EU v skladu s členom 54(2) in ki ni posledica celotnega ali delnega prenosa blagovne znamke EU, se na zahtevo imetnika vpiše v register.

Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobnosti, ki jih mora vsebovati zahteva za spremembo imena ali naslova v skladu s prvim pododstavkom. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

2.   Za spremembo imena ali naslova pri dveh ali več registracijah istega imetnika se lahko predloži le ena zahteva.

3.   Če zahteve, ki urejajo beleženje spremembe, niso izpolnjene, Urad o pomanjkljivostih obvesti imetnika blagovne znamke EU. Če pomanjkljivosti niso odpravljene v roku, ki ga določi Urad, ta zahtevo zavrne.

4.   Odstavki 1, 2 in 3 se uporabljajo tudi za spremembo imena ali naslova registriranega zastopnika.

5.   Odstavki 1 do 4 se uporabljajo za prijave blagovnih znamk EU. Sprememba se vpiše v evidenco spisov, ki jo vodi Urad v zvezi s prijavami blagovnih znamk EU.

Člen 56

Delitev registracije

1.   Imetnik blagovne znamke EU sme registracijo razdeliti z izjavo, da bodo nekatere vrste blaga ali storitev, vključene v osnovno registracijo, predmet ene ali več registracij, ki so nastale iz delitve. Blago ali storitve v registraciji, ki nastane iz delitve, se ne smejo prekrivati z blagom ali storitvami, ki ostanejo v osnovni registraciji, ali s tistimi, ki so vključene v druge registracije, nastale iz delitve.

2.   Izjava o delitvi se ne sprejme:

3.   Če zahteve iz odstavka 1 in na podlagi izvedbenih aktov iz odstavka 8 niso izpolnjene ali če se seznam blaga in storitev, ki sestavlja registracijo, ki izhaja iz delitve, prekriva z blagom in storitvami, ki ostanejo v prvotni registraciji, Urad pozove imetnika blagovne znamke Evropske unije, da odpravi pomanjkljivosti v roku, ki mu ga določi. Če pomanjkljivosti niso odpravljene pred iztekom teh rokov, Urad izjavo o delitvi zavrne.

4.   Za izjavo o delitvi je treba plačati pristojbino. Dokler se pristojbina ne plača, izjava ne šteje za vloženo.

5.   Delitev začne veljati na dan vpisa v register.

6.   Šteje se, da so se vse predložene zahteve in prijave ter vse pristojbine, plačane za osnovno registracijo pred dnem, ko Urad prejme izjavo o delitvi, predložile ali plačale tudi za registracijo ali registracije, ki so nastale po delitvi. Pristojbine za osnovno registracijo, ki so se ustrezno plačale pred dnem prejema izjave o delitvi, se ne povrnejo.

7.   Registracija, ki nastane po delitvi, ohrani datum vložitve ter vse datume prednostne pravice in datum prednosti starejše osnovne registracije.

8.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo:

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

POGLAVJE VI

ODPOVED, RAZVELJAVITEV IN NIČNOST

ODDELEK 1

Odpoved

Člen 57

Odpoved

1.   Blagovni znamki EU se lahko imetnik odpove za vse ali le nekatere vrste blaga ali storitev, za katere je registrirana.

2.   Odpoved Uradu pisno prijavi imetnik blagovne znamke. Dokler se ne vpiše v register, nima učinka. Veljavnost odpovedi blagovne znamke EU, ki je bila Uradu prijavljena po predložitvi zahteve za razveljavitev te blagovne znamke v skladu s členom 63(1), je odvisna od končne zavrnitve ali umika zahteve za razveljavitev.

3.   Odpoved se vpiše le s soglasjem imetnika pravice, ki je povezana z blagovno znamko EU in je vpisana v registru. Če je licenca vpisana v register, se odpoved v register vpiše le, če imetnik blagovne znamke EU dokaže, da je pridobitelja licence obvestil o svoji nameri o odpovedi. Vpis odpovedi se opravi tri mesece po datumu, na katerega imetnik Uradu dokaže, da je pridobitelja licence obvestil o nameri o odpovedi, ali pred iztekom tega roka, če prijavitelj dokaže, da pridobitelj licence soglaša z odpovedjo.

4.   Če zahteve za odpoved niso izpolnjene, Urad vložnika izjave obvesti o pomanjkljivostih. Če pomanjkljivosti niso odpravljene v roku, ki ga določi Urad, ta zavrne vpis odpovedi v register.

5.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobnosti, ki jih mora vsebovati izjava o odpovedi v skladu z odstavkom 2 tega člena, in vrsto dokumentacije, potrebne za pridobitev soglasja tretje osebe v skladu z odstavkom 3 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

ODDELEK 2

Razlogi za razveljavitev

Člen 58

Razlogi za razveljavitev

1.   Pravice imetnika blagovne znamke EU se razveljavijo na podlagi zahteve pri Uradu ali na podlagi nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve pravic:

2.   Če razlogi za razveljavitev pravic obstajajo le za nekatere vrste blaga ali storitev, za katere je registrirana blagovna znamka EU, se pravice imetnika razveljavijo le za te vrste blaga in storitev.

ODDELEK 3

Razlogi za ničnost

Člen 59

Absolutni razlogi za ničnost

1.   Blagovna znamka EU se razglasi za nično na podlagi zahteve, vložene pri Uradu ali na podlagi nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve pravic,

2.   Če je bila blagovna znamka EU registrirana ob kršitvi določb člena 7(1)(b), (c) ali (d), se kljub temu ne more razglasiti za nično, če je zaradi uporabe po registraciji pridobila razlikovalen značaj za blago ali storitve, za katere je registrirana.

3.   Če razlog za ničnost zadeva le nekatero blago ali storitve, za katere je registrirana blagovna znamka EU, se blagovna znamka razglasi za nično le za to blago ali storitve.

Člen 60

Relativni razlogi za ničnost

1.   Blagovna znamka EU se razglasi za nično na podlagi zahteve, vložene pri Uradu, ali nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve pravic:

Vsi pogoji iz prvega pododstavka morajo biti izpolnjeni na datum vložitve ali datum prednostne pravice blagovne znamke EU.

2.   Blagovna znamka EU se razglasi za nično tudi na podlagi zahteve Uradu ali na podlagi nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve pravic, če se uporaba takšne blagovne znamke lahko prepove na podlagi druge prejšnje pravice v skladu z zakonodajo Unije ali nacionalnim pravom, ki ureja varstvo in še zlasti:

3.   Blagovne znamke EU se ne sme razglasiti za nično, če imetnik pravice iz odstavka 1 in 2 izrecno soglaša z registracijo blagovne znamke EU pred vložitvijo zahteve za ugotovitev ničnosti ali nasprotne tožbe.

4.   Če je imetnik ene pravic iz odstavka 1 ali 2 vložil zahtevo za ugotovitev ničnosti blagovne znamke EU ali vložil nasprotno tožbo v postopku zaradi kršitve pravic, ne more vložiti nove zahteve za ugotovitev ničnosti ali vložiti nasprotne tožbe na podlagi druge pravice, na katero bi se lahko skliceval v podporo svoji prvi zahtevi ali nasprotni tožbi.

5.   Uporabi se člen 59(3).

Člen 61

Zožitev zaradi pristanka

1.   Če je imetnik blagovne znamke EU za obdobje petih zaporednih let privolil v uporabo poznejše blagovne znamke EU v Uniji in se ob tem zavedal takšne uporabe, ni več upravičen, da na podlagi prejšnje blagovne znamke zahteva ugotovitev ničnosti poznejše blagovne znamke za blago ali storitve, za katere se uporablja poznejša blagovna znamka, razen če je bila prijava za registracijo poznejše blagovne znamke EU vložena v slabi veri.

2.   Če je imetnik prejšnje nacionalne blagovne znamke iz člena 8(2) ali drugega prejšnjega znaka iz člena 8(4) za obdobje petih zaporednih let privolil v uporabo poznejše blagovne znamke EU v državi članici, v kateri je prejšnja blagovna znamka ali drug znak zaščiten, in se ob tem zavedal takšne uporabe, ni več upravičen, da na podlagi prejšnje blagovne znamke ali prejšnjega znaka zahteva ugotovitev ničnosti poznejše blagovne znamke za blago ali storitve, za katere se uporablja poznejša blagovna znamka, razen če je bila prijava za registracijo poznejše blagovne znamke EU vložena v slabi veri.

3.   V primerih iz odstavkov 1 in 2 imetnik poznejše blagovne znamke EU ni upravičen, da ugovarja uporabi prejšnje pravice, čeprav se ta pravica ne more več uveljavljati nasproti poznejši blagovni znamki EU.

ODDELEK 4

Posledice razveljavitve in ničnosti

Člen 62

Posledice razveljavitve in ničnosti

1.   Šteje se, da od dne vložitve zahteve za razveljavitev ali nasprotne tožbe blagovna znamka EU ni imela učinkov, določenih s to uredbo. Zgodnejši datum, na katerega je prišlo do enega izmed razlogov za razveljavitev, se lahko določi na zahtevo ene od strank.

2.   Šteje se, da blagovna znamka EU od začetka ni imela učinkov, opredeljenih v tej uredbi, če se blagovna znamka razglasi za nično.

3.   V skladu z nacionalnimi določbami v zvezi bodisi z zahtevami po povračilu za škodo zaradi malomarnosti ali slabe vere imetnika blagovne znamke bodisi z neupravičeno obogatitvijo, retroaktivni učinek razveljavitve ali ničnosti blagovne znamke ne vpliva na:

ODDELEK 5

Postopki urada v zvezi z razveljavitvijo ali ničnostjo

Člen 63

Zahteva za razveljavitev ali zahteva za ugotovitev ničnosti

1.   Zahteva za razveljavitev pravic imetnika blagovne znamke EU ali za ugotovitev, da je blagovna znamka nična, se lahko vloži pri Uradu v naslednjih primerih:

2.   Prijava se vloži v obliki pisne obrazložene izjave. Dokler se ne plača pristojbina, se prijava ne šteje za vloženo.

3.   Zahteva za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti ni dopustna, če je Urad ali sodišče za blagovne znamke EU iz člena 123 že vsebinsko odločilo o zahtevi, ki se nanaša na isti predmet in pravno podlago ter vključuje iste stranke, odločba Urada ali navedenega sodišča o tej zahtevi pa je postala pravnomočna.

Člen 64

Preizkus zahteve

1.   Med preizkusom zahteve za razveljavitev pravic ali ugotovitev ničnosti Urad povabi stranko tolikokrat, kot je potrebno, da podajo svoje pripombe v roku, ki ga določi Urad, o navedbah drugih strank ali o svojih navedbah.

2.   Če imetnik blagovne znamke EU to zahteva, imetnik prejšnje blagovne znamke EU, ki je stranka v postopku za ugotavljanje ničnosti, priskrbi dokaz, da je v obdobju petih let pred datumom vložitve zahteve za ugotovitev ničnosti prejšnjo blagovno znamko EU resno in dejansko uporabljal v Uniji za blago ali storitve, za katere je registrirana in ki jih imetnik te prejšnje blagovne znamke navaja kot razlog za svojo zahtevo, ali da obstajajo upravičeni razlogi za neuporabo, če je bila na ta datum prejšnja blagovna znamka EU registrirana najmanj pet let. Če je bila na datum vložitve prijave blagovne znamke EU ali na datum prijave za prednostno pravico blagovne znamke EU prejšnja blagovna znamka EU registrirana najmanj pet let, imetnik prejšnje blagovne znamke EU priskrbi dokaz, da so bili pogoji iz člena 47(2) na ta datum izpolnjeni. Če takega dokaza ni, se zahteva za ugotovitev ničnosti zavrne. Če je bila prejšnja blagovna znamka EU uporabljena samo za del blaga ali storitev, za katere je registrirana, za namene preizkusa zahteve za ugotovitev ničnosti velja, da je bila registrirana le za ta del blaga ali storitev.

3.   Odstavek 2 se uporablja za prejšnjo nacionalno blagovno znamko po členu 8(2)(a), pri čemer se uporaba v državi članici, v kateri je prejšnja nacionalna blagovna znamka varovana, zamenja z uporabo v Uniji.

4.   Urad lahko, če meni, da je to ustrezno, povabi stranke k poravnavi.

5.   Če preizkus zahteve za razveljavitev pravic ali ugotovitev ničnosti pokaže, da se blagovna znamka ne bi smela registrirati za nekatere ali vse blago ali storitve, za katere je registrirana, se pravice imetnika blagovne znamke EU razveljavijo ali razglasijo za nične za to blago ali storitve. V nasprotnem primeru se zahteva za razveljavitev pravic ali ugotovitev ničnosti zavrže.

6.   Odločba urada o zahtevi za razveljavitev pravic ali zahtevi za ugotovitev ničnosti se vpiše v register, ko postane dokončna.

Člen 65

Prenos pooblastil

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 208, ki določajo podrobnosti o postopkih za razveljavitev in ugotovitev ničnosti blagovne znamke EU iz členov 63 in 64 ter o prenosu blagovne znamke EU, registrirane v imenu posrednika, iz člena 21.

POGLAVJE VII

PRITOŽBA

Člen 66

Odločbe, zoper katere se lahko vloži pritožba

1.   Pritožba se lahko vloži zoper odločbo katerega koli organa Urada, pristojnega za odločanje, ki je naveden v točkah (a) do (d) člena 159 ter, kadar je primerno, v točki (f) navedenega člena. Te odločbe začnejo učinkovati šele na dan izteka pritožbenega roka iz člena 68. Vložitev pritožbe zadrži izvršitev.

2.   Zoper odločbo, ki ne zaključi postopka glede ene od strank, se je mogoče pritožiti le v pritožbi zoper končno odločbo, razen če odločba dopušča ločeno pritožbo.

Člen 67

Osebe s pravico do pritožbe in s pravico biti stranka v pritožbenem postopku

Pravico do pritožbe ima vsaka stranka v postopku, ki jo odločba prizadene. Vsaka druga stranka v postopku ima pravico biti stranka v pritožbenem postopku.

Člen 68

Rok in oblika pritožbe

1.   Pritožba se pisno vloži na Uradu v dveh mesecih od dneva vročitve odločbe. Pritožba velja za vloženo šele po plačilu pristojbine za pritožbo. Vloži se v jeziku postopka, v katerem je bila sprejeta odločba, ki je predmet pritožbe. V štirih mesecih od dneva vročitve odločbe se vloži pisna izjava, v kateri so navedeni vzroki za pritožbo.

2.   V postopkih inter partes lahko tožena stranka v svojem odgovoru zahteva odločitev o razveljavitvi ali spremembi izpodbijane odločbe v točki, ki v pritožbi ni izpostavljena. Takšne zahteve postanejo brezpredmetne, če pritožnik prekine postopek.

Člen 69

Preizkus odločb v primerih ex parte

1.   Če je stranka, ki je vložila pritožbo, edina stranka v postopku in če oddelek, katerega odločba se izpodbija, meni, da je pritožba dopustna in utemeljena, oddelek popravi svojo odločbo.

2.   Če se odločba v roku enega meseca po prejetju izjave z vzroki za pritožbo ne popravi, se pritožba izroči odboru za pritožbe brez odlašanja in brez vsebinskih pripomb.

Člen 70

Preverjanje pritožbe

1.   Če je pritožba dopustna, odbor za pritožbe preveri, ali je pritožba utemeljena.

2.   Med preverjanjem pritožbe odbor za pritožbe povabi stranke tolikokrat kolikor je potrebno, da v določenem roku predstavijo svoja stališča o odločitvah odbora ali o vlogah nasprotnih strank.

Člen 71

Odločitev o pritožbi

1.   Po preučitvi utemeljenosti pritožbe odbor za pritožbe odloči o pritožbi. Odbor za pritožbe lahko izvršuje katero koli pooblastilo v pristojnosti oddelka, ki je izdal odločbo zoper katero je bila vložena pritožba, ali pa preda primer temu oddelku v nadaljnjo obravnavo.

2.   Če odbor za pritožbe preda primer v nadaljnjo obravnavo oddelku, ki je izdal odločbo zoper katero je bila vložena pritožba, je ta oddelek vezan na izrek in razloge za odločitev odbora za pritožbe, če so dejstva enaka.

3.   Odločbe odbora za pritožbe začnejo učinkovati šele od dneva, ko poteče rok iz člena 72(5), ali – če je bila v tem roku vložena tožba pred Splošnim sodiščem – od dneva zavrnitve te tožbe ali katere koli pritožbe, vložene pri Sodišču zoper odločbo Splošnega sodišča.

Člen 72

Tožbe pri Sodišču

1.   Proti odločbam odborov za pritožbe glede pritožb se lahko vloži tožba pred Splošnim sodiščem.

2.   Tožba se lahko vloži zaradi kršitve pravil o pristojnosti, kršitve bistvenih določb postopka, kršitve PDEU, kršitve te uredbe ali katerega koli pravnega pravila v zvezi z njihovo uporabo ali zaradi zlorabe pooblastil.

3.   Splošno sodišče je pristojno za razveljavitev ali spremembo izpodbijane odločbe.

4.   Tožbo lahko vloži vsaka stranka v postopku, prizadeta z odločitvijo odbora za pritožbe.

5.   Tožba se na Splošnem sodišču vloži v dveh mesecih od dneva vročitve odločbe odbora za pritožbe.

6.   Urad stori vse potrebno, da upošteva sodbo Splošnega sodišča ali – v primeru pritožbe zoper to sodbo – sodbo Sodišča.

Člen 73

Prenos pooblastil

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 208, ki določajo:

POGLAVJE VIII

POSEBNE DOLOČBE O KOLEKTIVNIH ZNAMKAH EU IN CERTIFIKACIJSKIH ZNAMKAH EU

ODDELEK 1

Kolektivne znamke EU

Člen 74

Kolektivne znamke EU

1.   Kolektivna znamka Evropske unije (v nadaljnjem besedilu: kolektivna znamka EU) je blagovna znamka EU, ki se uporablja za in je sposobna razlikovati blago ali storitve članov združenja, ki je nosilec blagovne znamke, od blaga ali storitev drugih podjetij. Združenja izdelovalcev, proizvajalcev, izvajalcev storitev ali trgovcev, ki imajo po pravu, ki velja zanje, sposobnost, da imajo pravice in obveznosti vseh vrst, pravice do sklepanja pogodb ali izvrševanja drugih pravnih dejanj ter sposobnost, da tožijo in so tožene, pa tudi javnopravne osebe, lahko vložijo prijavo kolektivne znamke EU.

2.   Z odstopanjem od člena 7(1)(c) so znaki in označbe, ki v gospodarskem prometu lahko označujejo geografski izvor blaga ali storitev, lahko kolektivne znamke EU v smislu odstavka 1. Kolektivna blagovna znamka ne daje nosilcu pravice, da tretji osebi prepove uporabo teh znakov ali označb v gospodarskem prometu, če jih ta uporablja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji; še zlasti se taka blagovna znamka ne more uveljavljati nasproti tretji stranki, ki ima pravico do geografskega imena.

3.   Če v tem oddelku ni določeno drugače, se za kolektivne znamke EU uporabljajo poglavja I do VII in IX do XIV.

Člen 75

Pravilnik o uporabi kolektivne znamke EU

1.   Prijavitelj kolektivne znamke EU v dveh mesecih po datumu vložitve predloži pravilnik, ki ureja uporabo.

2.   Pravilnik o uporabi določi osebe, upravičene do uporabe blagovne znamke, pogoje za pridobitev članstva in, če obstajajo, pogoje za uporabo blagovne znamke vključno s sankcijami. Pravilnik o uporabi blagovne znamke iz člena 74(2) vsaki osebi, katere blago ali storitve izvirajo iz zadevnega geografskega območja, omogoča, da postane član združenja, ki je nosilec blagovne znamke.

3.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobnosti, ki jih mora vsebovati pravilnik iz odstavka 2 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

Člen 76

Zavrnitev prijave

1.   Poleg razlogov za zavrnitev prijave blagovne znamke EU iz členov 41 in 42 se prijava kolektivne znamke EU zavrne, če ne ustreza določbam člena 74 ali 75 ali če pravilnik o uporabi nasprotuje javnemu redu ali sprejetim moralnim načelom.

2.   Prijava kolektivne znamke EU se zavrne tudi v primeru, če obstaja verjetnost zmede v javnosti glede značaja ali pomena blagovne znamke, še zlasti, če je verjetno, da jo bodo razumeli kot nekaj drugega kot kolektivno blagovno znamko.

3.   Prijava se ne zavrne, če prijavitelj s spremembo pravilnika o uporabi zadosti zahtevam iz odstavkov 1 in 2.

Člen 77

Pripombe tretjih oseb

Če se Uradu v skladu s členom 45 predložijo pisne pripombe o kolektivni znamki EU, lahko te pripombe temeljijo tudi na posebnih razlogih, zaradi katerih bi bilo treba na podlagi člena 76 zavrniti prijavo kolektivne znamke EU.

Člen 78

Uporaba blagovne znamke

Uporaba kolektivne znamke EU s strani katere koli osebe, upravičene do njene uporabe, mora ustrezati zahtevam te uredbe pod pogojem, da so izpolnjeni drugi pogoji, ki jih nalaga ta uredba glede uporabe blagovnih znamk EU.

Člen 79

Sprememba pravilnika o uporabi kolektivne znamke EU

1.   Nosilec kolektivne znamke EU Uradu predloži vse spremembe pravilnika o uporabi.

2.   Sprememba se v register ne vpiše, če spremenjena pravila ne izpolnjujejo zahtev iz člena 75 ali vsebujejo enega od razlogov za zavrnitev iz člena 76.

3.   Pisne pripombe v skladu s členom 77 se lahko predložijo tudi v zvezi s spremenjenim pravilnikom o uporabi.

4.   Za namene uporabe te uredbe spremembe pravilnika o uporabi začnejo veljati šele z datumom vpisa opombe o spremembi v register.

Člen 80

Osebe, upravičene do vložitve tožbe zaradi kršitve pravic

1.   Določbe iz člena 25(3) in (4), ki zadevajo pravice pridobiteljev licenc, se uporabljajo za vsako osebo, ki je upravičena do uporabe kolektivne znamke EU.

2.   Nosilec kolektivne znamke EU ima pravico, da zahteva nadomestilo v imenu oseb, ki so upravičene do uporabe blagovne znamke, če so utrpele škodo kot posledico neupravičene uporabe blagovne znamke.

Člen 81

Razlogi za razveljavitev

Poleg razlogov za razveljavitev iz člena 58 se pravice nosilca kolektivne znamke EU razveljavijo ob pritožbi Uradu ali na osnovi nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitev pravic, če:

Člen 82

Razlogi za ničnost

Poleg razlogov za ničnost iz členov 59 in 60 se kolektivna znamka EU, registrirana zaradi kršitve določb člena 76, razglasi za nično ob zahtevi Uradu ali na podlagi nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve pravic, razen če nosilec blagovne znamke s spremembo pravilnika o uporabi izpolni zahteve teh določb.

ODDELEK 2

Certifikacijske znamke EU

Člen 83

Certifikacijske znamke EU

1.   Certifikacijska znamka EU je blagovna znamka EU, ki je kot takšna opisana ob vložitvi prijave za znamko in omogoča razlikovanje med blagom ali storitvami, ki jih je imetnik znamke certificiral na podlagi materiala, načina proizvodnje blaga ali opravljanja storitev, kakovosti, natančnosti ali drugih značilnosti z izjemo geografskega porekla, na eni strani ter blagom in storitvami, ki niso certificirani, na drugi strani.

2.   Vsaka fizična ali pravna oseba, tudi ustanove, telesa in organi javnega prava, lahko prijavi certifikacijsko znamko EU, če ne opravlja dejavnosti, ki vključujejo dobavo iste vrste blaga ali storitev, kot so certificirani.

3.   Če v tem oddelku ni določeno drugače, se za certifikacijske znamke EU uporabljajo poglavja I do VII in IX do XIV.

Člen 84

Pravilnik o uporabi certifikacijske znamke EU

1.   Prijavitelj certifikacijske znamke EU v dveh mesecih po vložitvi predloži pravilnik o uporabi certifikacijske znamke EU.

2.   V pravilniku o uporabi znamke se navedejo osebe, ki smejo uporabljati znamko, lastnosti, ki jih znamka certificira, način, na katerega bo certifikacijski organ preverjal navedene lastnosti in nadziral uporabo znamke. V tem pravilniku se navedejo tudi pogoji za uporabo znamke, vključno s sankcijami.

3.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobnosti, ki jih mora vsebovati pravilnik iz odstavka 2 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

Člen 85

Zavrnitev prijave

1.   Poleg razlogov za zavrnitev prijave blagovne znamke EU iz členov 41 in 42 se prijava certifikacijske znamke EU zavrne, če niso izpolnjeni pogoji iz členov 83 in 84 ali če je pravilnik o uporabi znamke v nasprotju z javnim redom ali sprejetimi moralnimi načeli.

2.   Prijava certifikacijske znamke EU se zavrne tudi, če bi ta lahko zavajala javnost glede svojega značaja ali pomena, zlasti če je verjetno, da bi bila sprejeta kot nekaj drugega kot certifikacijska znamka.

3.   Prijava se ne zavrne, če prijavitelj s spremembo pravilnika o uporabi znamke izpolnjuje zahteve iz odstavkov 1 in 2.

Člen 86

Pripombe tretjih oseb

Če se Uradu v skladu s členom 45 predložijo pisne pripombe o certifikacijski znamki EU, se lahko te pripombe nanašajo tudi na posebne razloge, zaradi katerih bi bilo treba na podlagi člena 85 zavrniti prijavo certifikacijske znamke EU.

Člen 87

Uporaba certifikacijske znamke EU

Katera koli oseba, ki sme v skladu s pravilnikom o uporabi znamke iz člena 84 uporabljati certifikacijsko znamko EU, jo uporablja v skladu z zahtevami te uredbe, pod pogojem, da so izpolnjeni tudi drugi pogoji iz te uredbe, ki se nanašajo na uporabo blagovnih znamk EU.

Člen 88

Sprememba pravilnika o uporabi certifikacijske znamke EU

1.   Imetnik certifikacijske znamke EU Uradu predloži vse spremembe pravilnika o uporabi znamke.

2.   Če pravilnik, kot je spremenjen, ne izpolnjuje zahtev člena 84 ali če obstaja eden od razlogov za zavrnitev iz člena 85, se sprememba ne vpiše v register.

3.   Pisne pripombe v skladu s členom 86 se lahko predložijo tudi v zvezi s spremenjenim pravilnikom o uporabi znamke.

4.   Za namene te uredbe začnejo spremembe pravilnika o uporabi znamke učinkovati šele z datumom vpisa spremembe v register.

Člen 89

Prenos

Z odstopanjem od člena 20(1) se lahko certifikacijska znamka EU prenese le na osebo, ki izpolnjuje zahteve člena 83(2).

Člen 90

Osebe, upravičene do vložitve tožbe zaradi kršitve

1.   Tožbo zaradi kršitve lahko vloži samo imetnik certifikacijske znamke EU ali druga oseba, ki jo imetnik za to posebej pooblasti.

2.   Imetnik certifikacijske znamke EU ima pravico, da v imenu oseb, ki smejo uporabljati znamko, zahteva nadomestilo, če so zaradi nedovoljene uporabe znamke utrpele škodo.

Člen 91

Razlogi za razveljavitev

Poleg razlogov za razveljavitev iz člena 58 se pravice imetnika certifikacijske znamke EU razveljavijo na podlagi zahteve, predložene Uradu, ali na podlagi nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve, če so izpolnjeni kateri koli od naslednjih pogojev:

Člen 92

Razlogi za ničnost

Poleg razlogov za ničnost iz členov 59 in 60 se certifikacijska znamka EU, ki je registrirana v nasprotju s členom 85, razglasi za nično na podlagi zahteve, predložene Uradu, ali na podlagi nasprotne tožbe v postopku zaradi kršitve, razen če imetnik certifikacijske znamke EU s spremembo pravilnika o uporabi izpolni zahteve člena 85.

Člen 93

Konverzija

Brez poseganja v člen 139(2) do konverzije prijave certifikacijske blagovne znamke EU ali registrirane certifikacijske znamke EU ne pride, če nacionalno pravo zadevne države članice ne predvideva registracije garancijskih ali certifikacijskih znamk v skladu s členom 28 Direktive (EU) 2015/2436.

POGLAVJE IX

POSTOPEK

ODDELEK 1

Splošne določbe

Člen 94

Odločbe in sporočila Urada

1.   Urad v odločbah navede razloge, na katerih temeljijo. Temeljijo le na razlogih ali dokazih, na katere so imele zadevne stranke priložnost podati pripombe. Če ustni postopek poteka pred uradom, se odločba lahko izreče ustno. Strankam se nato vročijo odločbe v pisni obliki.

2.   V vseh odločbah, sporočilih ali obvestilih Urada se navedejo oddelek ali enota Urada ter ime ali imena odgovornega uradnika ali uradnikov. Na njih je podpis odgovornega uradnika ali uradnikov ali pa je namesto podpisa natisnjen ali odtisnjen žig Urada. Izvršni direktor lahko odredi uporabo drugačnega načina identifikacije oddelkov ali enot Urada in imen odgovornega uradnika ali uradnikov ali drugačne oblike identifikacije od žigov, če so odločbe, sporočila ali obvestila Urada posredovani po telefaksu ali s katerim koli drugim tehničnim komunikacijskim sredstvom.

3.   Odločbam Urada, zoper katere je možna pritožba, se priloži pisno sporočilo, v katerem je navedeno, da se pritožba vloži pisno pri Uradu v dveh mesecih od dneva vročitve odločbe, ki je predmet pritožbe. V sporočilu se navede tudi opozorilo strankam na določbe iz členov 66, 67 in 68. Stranke se ne morejo sklicevati na to, da jim Urad ni sporočil možnosti vložitve pritožbe.

Člen 95

Preučevanje dejstev s strani Urada po uradni dolžnosti

1.   V postopku Urad preveri dejstva po uradni dolžnosti; vendar pa je Urad v postopku v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije pri tem preizkusu omejen na zahtevani ukrep in na dejstva, dokaze in navedbe, ki so jih podale stranke. V postopkih za ugotavljanje ničnosti v skladu s členom 59 Urad preverjanje omeji na razloge in argumente, ki so jih navedle stranke.

2.   Urad lahko spregleda dejstva, na katere se stranke niso sklicevale, ali dokaze, ki jih zadevne stranke niso predložile v ustreznem času.

Člen 96

Ustni postopki

1.   Če Urad presodi, da bi ustni postopek zadoščal, se ta odvija ali na pobudo Urada ali na zahtevo katere koli stranke v postopku.

2.   Ustni postopek pred preizkuševalci, oddelkom za ugovore in oddelkom za vodenje registra ni javen.

3.   Ustni postopek, vključno z razglasitvijo odločbe, je javen pred oddelkom za izbris in odborom za pritožbe, razen če se oddelek, pred katerim se postopek odvija, ne odloči drugače v primerih, ko bi prisotnost javnosti lahko povzročila resno in neupravičeno škodo, še zlasti stranki v postopku.

4.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 208, ki določajo podrobno ureditev za ustni postopek, vključno s podrobno ureditvijo za uporabo jezikov v skladu s členom 146.

Člen 97

Pridobivanje dokazov

1.   Pri vsakem postopku pred Uradom se lahko dokazi dajejo ali pridobivajo na naslednje načine:

2.   Ustrezni oddelek lahko enega svojih članov pooblasti za to, da preuči predložene dokaze.

3.   Če se Uradu zdi nujno, da stranka, priča ali izvedenec ustno predloži dokaze, zadevni osebi izda uradni poziv, da se mora zglasiti pri njem. Rok za zglasitev v takem uradnem pozivu je najmanj en mesec vnaprej, razen če se zadevna oseba strinja s krajšim rokom.

4.   Stranke se obvestijo o zaslišanju priče ali izvedenca pred Uradom. Imajo pravico, da so prisotne in da priči ali izvedencu zastavljajo vprašanja.

5.   Izvršni direktor določi zneske stroškov, ki jih je treba plačati, tudi predujme, kar zadeva stroške pridobivanja dokazov iz tega člena.

6.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 208, ki določajo podrobno ureditev za pridobivanje dokazov.

Člen 98

Vročanje

1.   Urad po uradni dolžnosti zadevnim osebam vroči odločbe in uradne pozive ter vsako obvestilo ali drugo sporočilo, za katerega je določen rok ali o katerem morajo biti zadevne osebe obveščene po drugih določbah te uredbe ali aktih, sprejetih v skladu s to uredbo, ali za katere je vročitev odredil izvršni direktor.

2.   Izvršni direktor lahko določi, kateri dokumenti, razen odločb, za katere velja rok za pritožbo, in uradnih pozivov, se vročijo s priporočenim pismom s povratnico.

3.   Vroči se lahko na različne načine, tudi elektronsko. Podrobnosti o elektronskem vročanju določi izvršni direktor.

4.   Če se za vročanje uporabi javno obvestilo, izvršni direktor določi, kako se javno obvestilo objavi, in določi začetek enomesečnega roka, po izteku katerega se šteje, da je bil osebi dokument vročen.

5.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 208, ki določajo podrobno ureditev za vročanje.

Člen 99

Obveščanje o izgubi pravic

Če Urad ugotovi, da je zaradi te uredbe ali aktov, sprejetih v skladu s to uredbo, in brez sprejetja kakršne koli odločbe prišlo do izgube kakršnih koli pravic, o tem obvesti zadevno osebo v skladu s členom 98. Ta oseba lahko v dveh mesecih po vročitvi obvestila zaprosi za odločbo o tej zadevi, če meni, da je ugotovitev Urada napačna. Urad takšno odločbo sprejme le, če se ne strinja z osebo, ki je zanjo zaprosila; v nasprotnem primeru spremeni svojo ugotovitev in o tem obvesti osebo, ki je zaprosila za odločbo.

Člen 100

Sporočanje Uradu

1.   Sporočila se lahko Uradu pošljejo elektronsko. Izvršni direktor določi, v kakšnem obsegu in pod kakšnimi tehničnimi pogoji je mogoče ta sporočila predložiti v elektronski obliki.

2.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 208, ki določajo pravila o komunikacijskih sredstvih, vključno z elektronskimi komunikacijskimi sredstvi, ki jih uporabljajo stranke v postopku pred Uradom, in obrazcih, ki jih da Urad na voljo.

Člen 101

Roki

1.   Roki se določijo v celih letih, mesecih, tednih ali dneh. Teči začnejo na dan, ki sledi dnevu, ko se je zadevni dogodek zgodil. Roki niso krajši od enega meseca niti daljši od šestih mesecev.

2.   Izvršni direktor pred začetkom vsakega koledarskega leta določi dneve, ko Urad ne bo sprejemal dokumentov ali ko se navadna pošta ne dostavlja na območje Urada.

3.   Izvršni direktor določi trajanje obdobja prekinitve v primeru splošne prekinitve dostave pošte v državi članici, v kateri se Urad nahaja, ali v primeru dejanske prekinitve povezave Urada z dogovorjenimi elektronskimi komunikacijskimi sredstvi.

4.   Če je zaradi izjemnih okoliščin, na primer naravne nesreče ali stavke, prekinjeno ali ovirano ustrezno komuniciranje med strankami postopka in Uradom, lahko izvršni direktor določi, da se za stranke v postopku, ki imajo stalno prebivališče ali registrirani sedež v zadevni državi članici ali so imenovale zastopnika s poslovno enoto v zadevni državi, vsi roki, ki bi se sicer iztekli na dan začetka takšnega dogodka ali dan po tem, podaljšajo do datuma, ki ga določi izvršni direktor. Pri določitvi tega datuma oceni, kdaj se bodo izjemne okoliščine končale. Če dogodek prizadene sedež Urada, izvršni direktor ob določitvi takšnega datuma navede, da velja za vse stranke v postopku.

5.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 208, ki določajo podrobnosti glede izračuna in trajanja rokov.

Člen 102

Popravljanje napak in očitnih spregledov

1.   Urad na lastno pobudo ali zahtevo stranke v svojih odločbah popravi vse jezikovne napake, napake pri prepisu in očitne spreglede ali tehnične napake, ki jih stori pri registraciji blagovne znamke EU ali objavi njene registracije.

2.   Če popravek napake pri registraciji blagovne znamke EU ali objavi registracije zahteva imetnik, se smiselno uporablja člen 55.

3.   Urad objavi popravke napak pri registraciji blagovne znamke EU in pri objavi registracije.

Člen 103

Razveljavitev odločb

1.   Če Urad opravi vpis v register ali sprejme odločbo, ki vsebuje očitno napako, ki jo je mogoče pripisati Uradu, zagotovi, da se vpis izbriše ali odločba razveljavi. Če je v postopku samo ena stranka in vpis ali dejanje vpliva na njene pravice, se izbris ali razveljavitev odredi tudi, če kršitev za stranko ni bila očitna.

2.   Oddelek, ki je opravil vpis ali sprejel odločbo, po uradni dolžnosti ali na zahtevo ene od strank v postopku odredi izbris ali razveljavitev iz odstavka 1. Izbris vpisa v registru ali razveljavitev odločbe se po posvetovanju s strankami v postopku in imetniki pravic iz naslova zadevne blagovne znamke EU, vpisanih v register, opravi v enem letu od datuma vpisa v register ali sprejetja zadevne odločbe. Urad vodi evidenco vseh takih izbrisov ali razveljavitev.

3.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 208, ki določajo postopek za razveljavitev odločbe ali izbris vpisa v registru.

4.   Ta člen ne posega v pravico pogodbenic, da vložijo pritožbo v skladu s členoma 66 in 72, ali v možnost popravljanja napak in očitnih spregledov iz člena 102. Če je bila pritožba vložena zoper odločbo Urada, ki vsebuje napako, pritožbeni postopki postanejo brezpredmetni, ko Urad svojo odločbo prekliče v skladu z odstavkom 1 tega člena. V takšnem primeru se pritožniku povrne pristojbina v zvezi s pritožbo.

Člen 104

Vrnitev v prejšnje stanje

1.   Prijavitelj ali imetnik blagovne znamke EU ali katera koli druga stranka v postopku pred Uradom, ki kljub skrbnemu ravnanju, ki so ga zahtevale okoliščine, ni mogla upoštevati časovnega roka, na podlagi zahteve ponovno pridobi pravice, če to neupoštevanje na podlagi določb te uredbe neposredno povzroči izgubo katere koli pravice ali pravnega sredstva.

2.   Zahteva se vloži v pisni obliki v roku dveh mesecev od prenehanja vzroka za neupoštevanje časovnega roka. Zamujeno dejanje se opravi v tem roku. Zahteva se sprejme le v roku enega leta po poteku neupoštevanega časovnega roka. V primeru, da zahteva za podaljšanje registracije ni oddana ali pristojbina za podaljšanje ni plačana, se od enoletnega obdobja odšteje nadaljnje obdobje šestih mesecev iz tretjega stavka člena 53(3).

3.   V zahtevi so navedeni razlogi, na katerih zahteva temelji, in dejstva, na katera se opira. Prijava se ne šteje za vloženo, dokler ni plačana pristojbina za vrnitev v prejšnje stanje.

4.   Oddelek, pristojen za odločanje o zamujenem dejanju, odloči o zahtevi.

5.   Ta člen se ne uporablja za roke iz odstavka 2 tega člena, člena 46(1) in (3) ter člena 105.

6.   Če prijavitelj ali imetnik blagovne znamke EU ponovno vzpostavi svoje pravice, jih ne more uveljavljati proti tretji stranki, ki je v dobri veri dala blago na trg ali opravljala storitve pod znakom, ki je enak ali podoben blagovni znamki EU, v obdobju med izgubo pravic iz prijave ali blagovne znamke EU in objavo ponovne vzpostavitve teh pravic.

7.   Tretja oseba, ki ima pravice iz odstavka 6, se lahko pritoži proti odločbi o ponovni vzpostavitvi pravic prijavitelja ali imetnika blagovne znamke EU v roku dveh mesecev od dne objave ponovne vzpostavitve teh pravic.

8.   Ta člen ne omejuje pravice države članice do dovolitve vrnitve v prejšnje stanje v zvezi s časovnimi roke iz te uredbe in ki jih je treba upoštevati pred organi te države.

Člen 105

Nadaljevanje postopka

1.   Prijavitelj ali imetnik blagovne znamke EU ali katera koli druga stranka v postopku pred Uradom, ki ni upoštevala roka Urada, lahko na zahtevo doseže nadaljevanje postopka pod pogojem, da je bilo zamujeno dejanje ob predložitvi zahteve izpeljano. Zahteva za nadaljevanje postopka je dopustna le, če se predloži v dveh mesecih po preteku neupoštevanega roka. Šteje se, da zahteva ni bila vložena, dokler se ne plača pristojbina za nadaljevanje postopka.

2.   Ta člen se ne uporablja za roke iz člena 32, člena 34(1), člena 38(1), člena 41(2), člena 46(1) in (3), člena 53(3), člena 68, člena 72(5), člena 104(2) ter člena 139 ali za roke iz odstavka 1 tega člena ali za roke v zvezi z zahtevo po prednosti starejše blagovne znamke v skladu s členom 39, potem ko je bila zahteva že vložena.

3.   Oddelek, pristojen za odločanje o zamujenem dejanju, odloči o zahtevi.

4.   Če Urad sprejme zahtevo, se šteje, da ni bilo posledic zaradi neupoštevanja roka. Če je bila med datumom izteka neupoštevanega roka in zahtevo za nadaljevanje postopka sprejeta odločba, jo oddelek, pristojen za odločanje o zamujenem dejanju, preuči in, kadar zadošča že sama izvršitev zamujenega dejanja, sprejme drugačno odločbo. Če na podlagi te preučitve Urad sklene, da ni treba spremeniti prvotne odločbe, to odločbo pisno potrdi.

5.   Če Urad zahtevo zavrne, se pristojbina povrne.

Člen 106

Prekinitev postopka

1.   Postopek pred Uradom se prekine:

2.   Postopek pred Uradom se nadaljuje takoj, ko se ugotovi, katera oseba je pooblaščena za nadaljevanje postopka.

3.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 208, ki določajo podrobno ureditev za nadaljevanje postopka pred Uradom.

Člen 107

Sklicevanje na splošna načela

Če v tej uredbi ali aktih, sprejetih v skladu s to uredbo, ni postopkovnih določb, Urad upošteva načela procesnega prava, ki so splošno priznana v državah članicah.

Člen 108

Prenehanje finančnih obveznosti

1.   Pravice Urada do plačila pristojbine prenehajo po štirih letih od konca koledarskega leta, v katerem je pristojbina zapadla.

2.   Pravice nasproti Uradu do povračila pristojbin ali zneskov, plačanih preko pristojbine, prenehajo po štirih letih od konca koledarskega leta, v katerem je pravica nastala.

3.   Rok iz odstavkov 1 in 2 se prekine v primeru, zajetem v odstavku 1, z zahtevo po plačilu pristojbine in v primeru, zajetem v odstavku 2, z obrazloženim pisnim zahtevkom. Ob prekinitvi se nemudoma ponovno začne, konča pa se najdlje po šestih letih po koncu leta, v katerem se je prvotno začelo, razen če se medtem ni začel sodni postopek za uveljavitev pravic: v tem primeru se obdobje konča najmanj leto dni po pravnomočnosti sodbe.

ODDELEK 2

Stroški

Člen 109

Stroški

1.   Stranka, ki ni uspela v postopku ugovora, postopku za razveljavitev, postopku za ugotovitev ničnosti ali v pritožbenem postopku, nosi stroške, ki jih je plačala druga stranka. Brez poseganja v člen 146(7), stranka, ki ni uspela, nosi tudi vse stroške, ki jih povzroči druga stranka in so nujni za potek postopka, vključno s potovanjem, dnevnicami in plačilom zastopnika v smislu člena 120(1), v mejah tarife iz izvedbenega akta, sprejetega v skladu z odstavkom 2 tega člena, ki je določena za vsako kategorijo stroškov. Pristojbine, ki jih krije stranka, ki ni uspela, se omejijo na pristojbine, ki jih je plačala druga stranka zaradi ugovora, zahteve za razveljavitev ali ugotovitve ničnosti blagovne znamke EU in zaradi pritožbe druge stranke.

2.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo najvišje stopnje stroškov, ki so potrebni za postopek in dejansko nastanejo stranki, ki je uspela. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

Komisija pri določitvi teh zneskov, kar zadeva potne stroške in stroške bivanja, upošteva razdaljo med stalnim prebivališčem ali poslovno enoto stranke, zastopnika ali priče ali izvedenca in krajem ustnega postopka ter fazo postopka, v kateri nastanejo stroški; kar zadeva stroške zastopanja v smislu člena 120(1), pa potrebo zagotoviti, da druga stranka ne more zlorabiti obveznosti kritja stroškov iz taktičnih razlogov. Stroški bivanja se izračunajo v skladu s Kadrovskimi predpisi za uradnike Unije in Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Unije, določenimi v Uredbi Sveta (EGS, Euratom, ESPJ) št. 259/68 (15) (v nadaljnjem besedilu: Kadrovski predpisi oziroma Pogoji za zaposlitev).

Stranka, ki ni uspela, nosi stroške samo ene nasprotne stranke oziroma samo enega zastopnika.

3.   Če pa stranka uspe v nekaterih delih in ji spodleti v drugih ali če tako narekujejo razlogi pravičnosti, oddelek za ugovore, oddelek za izbris ali odbor za pritožbe odločijo o drugačni porazdelitvi stroškov.

4.   Stranka, ki ustavi postopek z umikom prijave blagovne znamke EU, ugovorom, prijavo za razveljavitev pravic, zahtevo za ugotovitev ničnosti ali pritožbo, ali tako, da ne podaljša registracije blagovne znamke EU ali se blagovni znamki EU odpove, plača pristojbine in stroške, ki jih povzroči druga stranka, kot določata odstavka 1 in 3.

5.   Če se postopek ne nadaljuje na sodišču, so stroški v diskreciji oddelka za ugovore, oddelka za izbris ali odbora za pritožbe.

6.   Če stranke pred oddelkom za ugovore, oddelkom za izbris ali odborom za pritožbe sklenejo poravnavo stroškov, ki se razlikuje od tiste iz odstavkov 1 do 5, vzame zadevni oddelek ta dogovor na znanje.

7.   Oddelek za ugovore ali oddelek za izbris ali odbor za pritožbe določi znesek stroškov, ki jih je treba plačati na podlagi odstavkov 1 do 6 tega člena, če so stroški, ki jih je treba plačati, omejeni na pristojbine, plačane Uradu, in stroške zastopanja. V vseh drugih primerih tajništvo odbora za pritožbe ali član osebja oddelka za ugovore ali oddelka za izbris na zahtevo določi znesek stroškov, ki se povrnejo. Zahteva je dopustna le v dveh mesecih po dnevu, ko odločba, za katero je bila vložena prijava za določitev stroškov, postane dokončna, priložijo pa se ji izračun in spremna dokazila. Kar zadeva stroške zastopnika v skladu s členom 120(1), je zadostno zagotovilo zastopnika, da so stroški nastali. Za druge stroške je zadostno, da se potrdi njihova verodostojnost. Če je znesek stroškov določen na podlagi prvega stavka tega odstavka, se stroški zastopanja odobrijo po stopnji, določeni v izvedbenem aktu, sprejetem ob upoštevanju odstavka 2 tega člena in ne glede na to, ali so dejansko nastali.

8.   Odločba o določitvi stroškov, v kateri so navedeni razlogi zanjo, se lahko ponovno preuči na podlagi odločbe oddelka za ugovore, oddelka za izbris ali odbora za pritožbe, in sicer na zahtevo, ki se vloži v enem mesecu po datumu uradnega obvestila o dodelitvi stroškov. Zahteva velja za vloženo šele po plačilu pristojbine za spremembo zneska stroškov. Oddelek za ugovore, oddelek za izbris ali odbor za pritožbe sprejme odločbo na podlagi zahteve za ponovno preučitev odločbe o določitvi stroškov brez ustnega postopka.

Člen 110

Izvrševanje odločb o določitvi stroškov

1.   Vsaka dokončna odločba Urada o določitvi stroškov je izvršljiva.

2.   Izvršbo urejajo pravila civilnopravnega postopka, ki veljajo na ozemlju države, kjer postopek poteka. Vsaka država članica imenuje en organ, ki je odgovoren za preverjanje verodostojnosti odločbe iz odstavka 1, njegove kontaktne podatke pa sporoči Uradu, Sodišču in Komisiji. Nalog za izvršbo odločbe se priloži odločbi zadevnega organa, pri čemer je edina potrebna formalnost potrditev verodostojnosti odločbe.

3.   Ko se te formalnosti po prijavi zadevne stranke izpolnijo, lahko ta zadevo neposredno preda pristojnemu organu in predlaga začetek izvršilnega postopka v skladu z nacionalnim pravom.

4.   Izvršba se lahko začasno ustavi le z odločbo Sodišča. Vendar pa o pritožbah glede nepravilnosti v izvršilnem postopku odločajo sodišča zadevne države.

ODDELEK 3

Obveščanje javnosti in organov držav članic

Člen 111

Register blagovnih znamk EU

1.   Urad vodi register blagovnih znamk EU in ga redno posodablja.

2.   V registru so naslednji vnosi v zvezi s prijavami in registracijami blagovnih znamk EU:

3.   Register vsebuje tudi naslednje vnose, ob katerih je naveden datum vpisa:

4.   Izvršni direktor lahko odloči, da se pod pogoji iz člena 149(4) poleg elementov iz odstavkov 2 in 3 tega člena v register vpišejo tudi drugi elementi.

5.   Register je lahko v elektronski obliki. Urad zbira, organizira, objavlja in hrani elemente iz odstavkov 2 in 3, tudi morebitne osebne podatke, za namene iz odstavka 8. Urad skrbi, da je register zlahka dostopen javnosti.

6.   Imetnik blagovne znamke EU je uradno obveščen o vsaki spremembi v registru.

7.   Urad na zahtevo in proti plačilu pristojbine priskrbi overjene ali neoverjene izvlečke iz registra.

8.   Obdelava podatkov v zvezi z vpisi iz odstavkov 2 in 3, tudi morebitnih osebnih podatkov, je namenjena:

9.   Šteje se, da so vsi podatki, tudi osebni, v zvezi z vpisi iz odstavkov 2 in 3 v javnem interesu in so lahko dostopni tretjim osebam. Zaradi pravne varnosti se vpisi v registru hranijo trajno.

Člen 112

Zbirka podatkov

1.   Poleg obveznosti, da vodi register v smislu člena 111, Urad zbira in hrani v elektronski zbirki podatkov vse podrobnosti, ki jih posredujejo prijavitelji ali druge stranke v postopku v skladu s to uredbo ali akti, sprejetimi v skladu z njo.

2.   V elektronski zbirki podatkov so lahko poleg osebnih podatkov, vključenih v register na podlagi člena 111, tudi drugi osebni podatki, kolikor so zahtevani v skladu s to uredbo ali akti, sprejetimi v skladu z njo. Zbiranje, hramba in obdelava takšnih podatkov so namenjeni:

3.   Izvršni direktor določi pogoje za dostop do elektronske zbirke podatkov in način, na katerega je njeno vsebino, razen osebnih podatkov iz odstavka 2 tega člena, vendar vključno s tistimi iz člena 111, mogoče dati na voljo v strojno čitljivi obliki, vključno z dajatvijo za tak dostop.

4.   Dostop do osebnih podatkov iz odstavka 2 je omejen in ti podatki niso na voljo javnosti, razen če zadevna oseba s tem izrecno soglaša.

5.   Vsi podatki se hranijo trajno. Zadevna oseba pa lahko zahteva izbris osebnih podatkov iz zbirke podatkov 18 mesecev po preteku blagovne znamke EU ali zaključku ustreznega postopka inter partes. Zadevna stranka ima pravico kadar koli doseči popravek netočnih ali napačnih podatkov.

Člen 113

Spletni dostop do odločb

1.   Odločbe Urada se zaradi preglednosti in predvidljivosti objavijo na spletu in so na vpogled splošni javnosti, da se lahko z njimi seznani. Vse stranke v postopku, v katerem je bila odločba sprejeta, lahko zahtevajo izbris osebnih podatkov, vsebovanih v odločbi.

2.   Urad lahko zagotovi spletni dostop do sodb nacionalnih sodišč in sodišč Unije, povezanih z njegovimi nalogami, da bi zagotovil večjo ozaveščenost javnosti o zadevah intelektualne lastnine in spodbujal približevanje praks. Glede osebnih podatkov Urad spoštuje pogoje prve objave.

Člen 114

Pregled spisov

1.   Spisi, povezani s prijavami blagovne znamke EU, ki še niso bile objavljene, niso na voljo javnosti brez soglasja prijavitelja.

2.   Vsaka oseba, ki lahko dokaže, da je prijavitelj za blagovno znamko EU izjavil, da bo po registraciji blagovne znamke uveljavljal pravice proti njemu, lahko pregleda spise pred objavo te prijave in brez soglasja prijavitelja.

3.   Po objavi prijave blagovne znamke EU se lahko spisi v zvezi s to prijavo in nato blagovna znamka, ki iz nje izhaja, na zahtevo pregledajo.

4.   Če se spisi pregledujejo v skladu z odstavkom 2 ali 3 tega člena, se lahko iz pregleda izvzamejo dokumenti, ki se nanašajo na izločitev ali ugovor v skladu s členom 169, osnutki odločitev in mnenj ter vsi drugi interni dokumenti, ki so bili uporabljeni pri pripravi odločitev in mnenj, pa tudi deli spisa, v zvezi s katerimi je zadevna stranka pred vložitvijo zahteve za pregled spisa izkazala poseben interes za ohranitev njihove zaupnosti, razen če pregled takšnih delov spisa upravičujejo prevladujoči legitimni interesi stranke, ki zahteva pregled.

5.   Pri pregledu spisov v zvezi s prijavami blagovne znamke EU in registriranimi blagovnimi znamkami EU se pregledajo bodisi izvirni dokument ali njegove kopije bodisi tehnična sredstva za shranjevanje, če se spisi shranjujejo na ta način. Način pregleda določi izvršni direktor.

6.   Če se spisi pregledujejo v skladu z odstavkom 7, se zahteva za pregled spisov šteje za vloženo šele po plačilu zahtevane pristojbine. Pristojbina se ne plača, če se inšpekcijski pregled tehničnih sredstev shranjevanja opravi po spletu.

7.   Pregled spisov se opravi v prostorih Urada. Na zahtevo se pregled spisov opravi z izdajo kopij dokumentov iz spisa. Pogoj za izdajo takih kopij je plačilo pristojbine. Urad na zahtevo in po plačilu pristojbine izda tudi overjene ali neoverjene kopije prijave blagovne znamke EU.

8.   Spisi, ki jih hrani Urad, v zvezi z mednarodnimi registracijami, v katerih je imenovana Unija, se lahko na zahtevo pregledajo, in sicer od datuma objave iz člena 190(1) ter v skladu s pogoji iz odstavkov 1, 3 in 4 tega člena.

9.   Ob upoštevanju omejitev iz odstavka 4 lahko Urad na zahtevo in ob plačilu pristojbine posreduje informacije iz katerega koli spisa o blagovni znamki EU, za katero je vložena prijava, ali registrirani blagovni znamki EU. Urad pa lahko zahteva, da se izkoristi možnost pregleda samega spisa, če presodi, da je to ustrezno glede na količino informacij, ki jih je treba zagotoviti.

Člen 115

Hramba spisov

1.   Urad hrani spise o vseh postopkih v zvezi s prijavo blagovne znamke EU ali registracijo blagovne znamke EU. Izvršni direktor določi obliko, v kateri se ti spisi hranijo.

2.   Če se spisi hranijo v elektronski obliki, se ti elektronski spisi ali njihove varnostne kopije hranijo trajno. Izvirni dokumenti, ki jih vložijo stranke v postopku in so podlaga takšnim elektronskim spisom, se uničijo po preteku določenega obdobja po njihovem prejemu, ki ga določi izvršni direktor.

3.   Če in kolikor se spisi ali deli spisov hranijo v kakršni koli drugi obliki kot elektronski, se dokumenti ali dokazila, ki so del takih spisov, hranijo vsaj pet let po koncu leta, v katerem se prijava zavrne ali umakne oziroma šteje za umaknjeno, v skladu s členom 53 v celoti poteče registracija blagovne znamke EU, se v skladu s členom 57 registrira popolna odpoved blagovni znamki EU ali se blagovna znamka EU v skladu s členom 64(6) ali 128(6) v celoti izbriše iz registra.

Člen 116

Periodične publikacije

1.   Urad periodično izdaja:

Publikaciji iz točk (a) in (b) prvega pododstavka se lahko objavita v elektronski obliki.

2.   Bilten o blagovnih znamkah Evropske unije se objavi na način in v časovnih presledkih, ki jih določi izvršni direktor.

3.   Uradni list Urada izhaja v jezikih Urada. Izvršni direktor pa lahko določi, da se določeni elementi v Uradnem listu Urada objavijo v uradnih jezikih Unije.

4.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo:

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

Člen 117

Upravno sodelovanje

1.   Razen če ni s to uredbo ali nacionalnim pravom določeno drugače, si Urad in sodišča ali organi držav članic na zahtevo vzajemno pomagajo s posredovanjem informacij ali dajanjem spisov na vpogled. Če Urad predloži spise v pregled sodiščem, državnim tožilstvom ali glavnim uradom za industrijsko lastnino, potem za pregled ne veljajo omejitve iz člena 114.

2.   Urad ne zaračunava pristojbin za sporočanje informacij ali dajanje spisov na vpogled.

3.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobno ureditev glede tega, kako si Urad in organi držav članic medsebojno izmenjujejo informacije in kako dajejo spise na vpogled, pri čemer se upoštevajo omejitve, ki veljajo za vpogled v spise v zvezi s prijavami ali registracijami blagovne znamke EU v skladu s členom 114, ko se dajo na vpogled tretjim strankam. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

Člen 118

Izmenjava publikacij

1.   Urad in glavni uradi za industrijsko lastnino drug drugemu na zahtevo in za lastno uporabo brezplačno pošiljajo enega ali več izvodov svojih publikacij.

2.   Urad lahko sklepa sporazume o izmenjavi ali ponudbi publikacij.

ODDELEK 4

Zastopanje

Člen 119

Splošna načela zastopanja

1.   Ob upoštevanju določb iz odstavka 2 zastopanje pred Uradom ni obvezno.

2.   Brez poseganja v drugi stavek odstavka 3 tega člena so fizične ali pravne osebe, ki v Evropskem gospodarskem prostoru nimajo stalnega prebivališča ali glavne poslovne enote ali resničnega in dejavnega industrijskega ali trgovskega podjetja, pred Uradom zastopane v skladu s členom 120(1) v vseh postopkih iz te uredbe, razen pri vložitvi prijave blagovne znamke EU.

3.   Fizične ali pravne osebe, ki imajo stalno prebivališče ali resni in dejanski sedež ali podružnico podjetja v Evropskem gospodarskem prostoru, lahko pred Uradom zastopa zaposleni. Zaposleni pri pravni osebi iz tega odstavka lahko zastopa tudi druge pravne osebe, ki so ekonomsko povezane s prvo pravno osebo, tudi če te druge pravne osebe nimajo stalnega prebivališča ali resnega in dejanskega sedeža ali podružnice podjetja v Evropskem gospodarskem prostoru. Zaposleni, ki zastopa osebo v smislu tega odstavka, mora na zahtevo Urada ali, kadar je primerno, stranke v postopku pri Uradu vložiti podpisano pooblastilo za vložitev v spis.

4.   Če skupaj delujejo več kot en prijavitelj ali več kot ena tretja stranka, se imenuje skupni zastopnik.

Člen 120

Poklicni zastopniki

1.   Fizične ali pravne osebe lahko pred Uradom zastopajo le:

Zastopniki, ki nastopajo pred Uradom, na zahtevo Urada ali, kjer je ustrezno, druge stranke v postopku na Uradu vložijo podpisano pooblastilo, ki se vloži v spis.

2.   Na seznam poklicnih zastopnikov se lahko vključi vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje naslednje pogoje:

3.   Vpis se obravnava na zahtevo, ki jo spremlja certifikat glavnega urada za industrijsko lastnino zadevne države članice z navedbo, da so pogoji iz odstavka 2 izpolnjeni.

4.   Izvršni direktor lahko dovoli izjemo od:

5.   Posameznika se lahko črta s seznama poklicnih zastopnikov na njegovo zahtevo ali če ne more več zastopati strank. Spremembe seznama poklicnih zastopnikov se objavijo v Uradnem listu Urada.

Člen 121

Prenos pooblastil

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 208, ki določajo:

POGLAVJE X

PRISTOJNOST IN POSTOPEK ZA TOŽBE V ZVEZI Z BLAGOVNIMI ZNAMKAMI EU

ODDELEK 1

Uporaba pravil Unije o pristojnosti ter priznavanju in izvrševanju sodb v civilnih in gospodarskih zadevah

Člen 122

Uporaba pravil Unije o pristojnosti ter priznavanju in izvrševanju sodb v civilnih in gospodarskih zadevah

1.   Razen če ni v tej uredbi drugače določeno, se pravila Unije o pristojnosti ter priznavanju in izvrševanju sodb v civilnih in gospodarskih zadevah uporabljajo za postopke, povezane z blagovnimi znamkami EU, pa tudi za postopke, povezane s hkratnimi in zaporednimi postopki na podlagi blagovnih znamk EU in nacionalnih blagovnih znamk.

2.   V primeru postopkov glede tožb in zahtev iz člena 124:

3.   Sklicevanja v tej uredbi na Uredbo (EU) št. 1215/2012 po potrebi vključujejo Sporazum med Evropsko skupnostjo in Kraljevino Dansko o pristojnosti ter priznavanju in izvrševanju sodb v civilnih in gospodarskih zadevah z dne 19. oktobra 2005.

ODDELEK 2

Spori v zvezi s kršitvijo in veljavnostjo blagovnih znamk EU

Člen 123

Sodišča za blagovne znamke EU

1.   Države članice na svojem ozemlju določijo kar najmanjše število nacionalnih sodišč prve in druge stopnje, ki so pristojna za izvajanje nalog po tej uredbi.

2.   O vsaki spremembi glede števila, nazivov ali krajevnih pristojnosti sodišč na seznamu sodišč za blagovne znamke EU, ki ga sporočijo države članice Komisiji v skladu s členom 95(2) Uredbe (ES) št. 207/2009 zadevna država članica brez odlašanja obvesti Komisijo.

3.   O informacijah iz odstavka 2 Komisija obvesti države članice in jih objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 124

Pristojnost v zvezi s kršitvami in veljavnostjo

Sodišča za blagovno znamko EU imajo izključno pristojnost:

Člen 125

Mednarodna sodna pristojnost

1.   Ob upoštevanju določb te uredbe, pa tudi vseh določb Uredbe (EU) št. 1215/2012, ki se uporabljajo na podlagi člena 122, se postopek v zvezi s tožbami in zahtevki iz člena 124 začne pred sodiščem države članice, v kateri ima toženec stalno prebivališče, oziroma, če nima stalnega prebivališča v nobeni državi članici, v državi, kjer ima podjetje.

2.   Če toženec nima niti stalnega prebivališča niti podjetja v nobeni državi članici, se takšen postopek začne pred sodiščem v državi članici, v kateri ima stalno prebivališče tožnik, oziroma v primeru, da nima stalnega prebivališča v nobeni državi članici, tam, kjer ima podjetje.

3.   Če niti toženec niti tožnik nimata stalnega prebivališča ali podjetja v državi članici, se takšen postopek začne pred sodiščem države članice, kjer ima svoj sedež Urad.

4.   Ne glede na določbe odstavkov 1, 2 in 3:

5.   Postopek v zvezi s tožbami in zahtevki iz člena 124, z izjemo tožb za ugotovitev nekršitve blagovne znamke EU, se lahko začne tudi pred sodiščem države članice, v kateri je bilo izvršeno ali je grozila nevarnost, da bo izvršeno dejanje kršitve, ali v kateri je bilo izvršeno dejanje iz člena 11(2).

Člen 126

Stvarna pristojnost

1.   Sodišče za blagovne znamke EU, katerega pristojnost temelji na členu 125(1) do (4), je pristojno za:

2.   Sodišče za blagovne znamke EU, ki je pristojno po členu 125(5), je pristojno le za dejanja, ki so bila izvršena ali za katera grozi nevarnost, da se bodo izvršila, na območju države članice, kjer se to sodišče nahaja.

Člen 127

Domneva veljavnosti – Obramba iz vsebinskih razlogov

1.   Sodišča za blagovne znamke EU obravnavajo blagovno znamko EU kot veljavno, razen če toženec izpodbija njeno veljavnost z nasprotno tožbo za razveljavitev ali za ugotovitev ničnosti.

2.   Veljavnosti blagovne znamke EU se ne sme izpodbijati s tožbo za ugotovitev nekršitve.

3.   Pri tožbah iz točk (a) in (c) člena 124 je ugovor v zvezi z razveljavitvijo blagovne znamke EU, vložen drugače kot v obliki nasprotne tožbe, dopusten, če toženec zatrjuje, da bi bilo mogoče blagovno znamko EU razveljaviti, ker se znamka v času vložitve tožbe zaradi kršitve ni resno in dejansko uporabljala.

Člen 128

Nasprotna tožba

1.   Nasprotna tožba za razveljavitev ali za ugotovitev ničnosti lahko temelji le na razlogih za razveljavitev ali ničnost, navedenih v tej uredbi.

2.   Sodišče za blagovne znamke EU zavrže nasprotno tožbo na razveljavitev ali ugotovitev ničnosti, če je odločba Urada med istimi strankami in o isti zadevi ter pravni podlagi že postala dokončna.

3.   Če se nasprotna tožba sproži v postopku, kjer imetnik blagovne znamke še ni stranka, se ga o tem obvesti in le-ta se lahko pridruži kot stranka v postopku skladno s pogoji, ki jih določa nacionalno pravo.

4.   Sodišče za blagovne znamke EU, pri katerem je bila vložena nasprotna tožba za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti blagovne znamke EU, ne nadaljuje obravnave nasprotne tožbe, dokler zainteresirana stranka ali sodišče Urada ne obvesti o datumu, ko je bila vložena nasprotna tožba. Urad navedene informacije vnese v register. Če je bila pred vložitvijo nasprotne tožbe na Uradu že vložena zahteva za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti blagovne znamke EU, Urad o tem obvesti sodišče, ki v skladu s členom 132(1) postopek prekine, dokler odločitev o zahtevi ni dokončna ali dokler zahteva ni umaknjena.

5.   Uporablja se člen 64(2) do (5).

6.   Če sodišče za blagovne znamke EU na podlagi tožbe za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti blagovne znamke EU izda sodbo, ki je postala pravnomočna, sodišče ali katera koli stranka v nacionalnem postopku izvod sodbe nemudoma pošlje Uradu. Urad ali katera koli druga zainteresirana stranka lahko zahteva informacije o takšnem pošiljanju. Urad vnese sodbo v register in sprejme potrebne ukrepe, da izvrši sodbo sodišča.

7.   Sodišče za blagovne znamke EU, ki obravnava nasprotno tožbo za razveljavitev ali za ugotovitev ničnosti, lahko ustavi postopek na zahtevo imetnika blagovne znamke EU in po zaslišanju drugih strank, ter lahko zahteva, da toženec Uradu predloži zahtevo za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti v časovnem roku, ki ga določi. Če zahteva ni vložena v roku, se postopek nadaljuje; nasprotna tožba se šteje za umaknjeno. Uporablja se člen 132(3).

Člen 129

Pravo, ki se uporablja

1.   Sodišča za blagovno znamko EU uporabljajo določbe te uredbe.

2.   Za vsa vprašanja v zvezi z blagovnimi znamkami, ki niso zajeta v tej uredbi, ustrezno sodišče za blagovne znamke EU uporablja veljavno nacionalno pravo.

3.   Razen če s to uredbo ni drugače določeno, sodišče za blagovne znamke EU uporablja procesna pravila, ki se uporabljajo za enako vrsto postopkov v zvezi z nacionalno blagovno znamko v državi članici, kjer ima sodišče sedež.

Člen 130

Sankcije

1.   Če sodišče za blagovne znamke EU ugotovi, da je toženec kršil ali da je grozila nevarnost, da bo kršil blagovno znamko EU, sodišče, če proti temu ni posebnih razlogov, izda odredbo, ki tožencu prepoveduje nadaljevanje dejanj, s katerimi je kršil ali bi lahko kršil blagovno znamko EU. V skladu z nacionalnim pravom sprejme tudi ukrepe, katerih cilj je zagotoviti, da se ta prepoved upošteva.

2.   Sodišče za blagovne znamke EU lahko uporabi tudi ukrepe ali naloge, ki so na voljo v skladu z veljavnim pravom in za katere meni, da so primerni v okoliščinah zadeve.

Člen 131

Začasni in zaščitni ukrepi

1.   Pri sodiščih države članice, vključno s sodišči za blagovne znamke EU, se lahko vloži zahteva za začasne in zaščitne ukrepe v zvezi z blagovno znamko EU ali prijavo blagovne znamke EU, ki so predvideni v pravu te države v zvezi z nacionalno blagovno znamko, tudi če ima po tej uredbi pristojnost glede vsebine zadeve sodišče za blagovne znamke EU v drugi državi članici.

2.   Sodišče za blagovne znamke EU, katerega pristojnost temelji na členu 125(1), (2), (3) ali (4), je pristojno za sprejem začasnih in zaščitnih ukrepov, ki se ob upoštevanju vsakega nujnega postopka za priznanje in izvrševanje v skladu s poglavjem III Uredbe (EU) št. 1215/2012 uporabljajo na ozemlju vsake države članice. Te pristojnosti nima nobeno drugo sodišče.

Člen 132

Posebna pravila o povezanih postopkih

1.   Razen če obstajajo posebni razlogi za nadaljevanje obravnave, sodišče za blagovne znamke EU, ki obravnava tožbe iz člena 124, razen tožbe za ugotovitev nekršitve, na lastno pobudo po zaslišanju strank ali na zahtevo ene od strank in po zaslišanju drugih strank ustavi postopek, če se veljavnost blagovne znamke EU izpodbija pri drugem sodišču za blagovne znamke EU zaradi nasprotne tožbe ali če je bila pri Uradu že vložena prijava za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti.

2.   Razen če obstajajo posebni razlogi za nadaljevanje obravnave, Urad, ko obravnava zahtevo za razveljavitev ali za ugotovitev ničnosti, na lastno pobudo po zaslišanju strank ali na zahtevo ene od strank in po zaslišanju drugih strank ustavi postopek, če se blagovna znamka EU izpodbija na podlagi nasprotne tožbe pred sodiščem za blagovne znamke EU. Če pa tako zahteva ena od strank v postopku pred sodiščem za blagovne znamke EU, lahko sodišče po zaslišanju drugih strank v tem postopku postopek ustavi. V tem primeru Urad nadaljuje z obravnavo.

3.   Če sodišče za blagovne znamke EU ustavi postopek, lahko odredi začasne in zaščitne ukrepe za čas ustavitve.

Člen 133

Pristojnost drugostopenjskih sodišč za blagovne znamke EU – Izredna pravna sredstva

1.   Sodbe prvostopenjskih sodišč za blagovne znamke EU, izdane v zvezi s postopki, ki izhajajo iz tožb in zahtev iz člena 124, se lahko izpodbijajo s pritožbo na drugostopenjska sodišča za blagovne znamke EU.

2.   Pogoje, pod katerimi se lahko vloži pritožba na drugostopenjsko sodišče za blagovne znamke EU, določa nacionalno pravo države članice, v kateri se to sodišče nahaja.

3.   V zvezi s sodbami drugostopenjskih sodišč za blagovne znamke EU se uporabljajo nacionalna pravila o izrednih pravnih sredstvih.

ODDELEK 3

Drugi spori v zvezi z blagovnimi znamkami EU

Člen 134

Dopolnilne določbe o pristojnosti nacionalnih sodišč, ki niso sodišča za blagovne znamke EU

1.   V državi članici, katere sodišča so pristojna po členu 122(1), imajo ta sodišča pristojnost za tožbe, ki niso navedene v členu 124, če bi imela pristojnost ratione loci in ratione materiae v primeru tožb v zvezi z nacionalno blagovno znamko, registrirano v tej državi.

2.   Tožbe v zvezi z blagovno znamko EU, razen tistih iz člena 124, za katere ni po členu 122(1) in odstavku 1 tega člena pristojno nobeno sodišče, se lahko obravnavajo pred sodiščem države članice, v kateri ima sedež Urad.

Člen 135

Obveznost nacionalnega sodišča

Nacionalno sodišče, ki obravnava tožbo v zvezi z blagovno znamko EU, razen tožb iz člena 124, obravnava blagovno znamko EU kot veljavno.

POGLAVJE XI

UČINKOVANJE NA PRAVO DRŽAV ČLANIC

ODDELEK 1

Pravde na osnovi več kot ene blagovne znamke

Člen 136

Hkratne in zaporedne pravde na podlagi blagovnih znamk EU in nacionalnih znamk

1.   Če se tožbe zaradi kršitev pravic, ki imajo enako dejansko stanje in potekajo med istimi strankami, vložene pred sodišči različnih držav članic, pri čemer je eno začelo postopek na podlagi blagovne znamke EU, drugo pa na podlagi nacionalne blagovne znamke:

2.   Sodišče, ki obravnava tožbo zaradi kršitve pravic na podlagi blagovne znamke EU, tožbo zavrže, če je bila o enakem dejanskem stanju in med istimi strankami na podlagi enake nacionalne blagovne znamke, ki velja za enako blago ali storitve, že izdana dokončna sodba na isti pravni podlagi.

3.   Sodišče, ki obravnava tožbo zaradi kršitve pravic na podlagi nacionalne blagovne znamke, tožbo zavrže, če je bila o enakem dejanskem stanju in med istimi strankami na podlagi enake blagovne znamke EU, ki velja za enako blago ali storitve, že izdana dokončna sodba na isti pravni podlagi.

4.   Odstavki 1, 2 in 3 se ne uporabljajo pri začasnih in zaščitnih ukrepih.

ODDELEK 2

Uporaba nacionalnega prava za prepoved uporabe blagovnih znamk EU

Člen 137

Prepoved uporabe blagovnih znamk EU

1.   Razen če je določeno drugače, ta uredba ne vpliva na pravico, ki obstaja po pravu držav članic, do tožb zaradi kršitev prejšnjih pravic v smislu člena 8 ali člena 60(2) v zvezi z uporabo poznejše blagovne znamke EU. Tožbe zaradi kršitev prejšnjih pravic v smislu člena 8(2) in (4) pa niso več možne, če imetnik prejšnje pravice ne more več v skladu s členom 61(2) vložiti tožbe za ugotovitev ničnosti blagovne znamke EU.

2.   Razen če je določeno drugače, ta uredba ne vpliva na pravico do začetka postopka po civilnem, upravnem ali kazenskem pravu države članice ali po pravu Unije za prepoved uporabe blagovne znamke EU, če se uporaba nacionalne blagovne znamke lahko prepove po pravu te države članice ali po pravu Unije.

Člen 138

Prejšnje pravice, ki veljajo na določenih krajih

1.   Imetnik prejšnje pravice, ki velja le na določenem kraju, lahko nasprotuje uporabi blagovne znamke EU na ozemlju, kjer je njegova pravica varovana, če je to dovoljeno po pravu zadevne države članice.

2.   Odstavek 1 se ne uporablja, če imetnik prejšnje pravice v obdobju petih zaporednih let ni nasprotoval uporabi blagovne znamke EU na območju, kjer je njegova pravica varovana, pri čemer se takšne uporabe zaveda, razen če do prijave blagovne znamke EU ni prišlo v dobri veri.

3.   Imetnik blagovne znamke EU nima pravice nasprotovati uporabi pravice iz odstavka 1, čeprav se te pravice več ne da uveljavljati proti blagovni znamki EU.

ODDELEK 3

Konverzija v prijavo nacionalne blagovne znamke

Člen 139

Zahteva za uporabo nacionalnega postopka

1.   Prijavitelj ali imetnik blagovne znamke EU lahko zaprosi za konverzijo svoje prijave blagovne znamke EU ali blagovne znamke EU v prijavo za nacionalno blagovno znamko:

2.   Do konverzije ne pride:

3.   Prijava nacionalne blagovne znamke, ki je posledica konverzije prijave blagovne znamke EU, se v tej državi članici šteje za vloženo oziroma ima prednostno pravico iz te prijave ali iz te blagovne znamke in, kjer je to ustrezno, prednost prejšnje blagovne znamke iz te države, ki se zahteva po členih 39 in 40.

4.   Če se prijava blagovne znamke EU šteje za umaknjeno, Urad pošlje prijavitelju dopis, ki določa rok treh mesecev od datuma navedenega dopisa, v katerem se lahko vloži prijava za konverzijo.

5.   Če je prijava blagovne znamke EU umaknjena ali blagovna znamka EU preneha veljati zaradi vpisane odpovedi ali nepodaljšane registracije, se prijava za konverzijo vloži v treh mesecih po datumu, na katerega je prijava blagovne znamke EU umaknjena ali na katerega blagovna znamka EU preneha veljati.

6.   Če se prijava blagovne znamke EU zavrne z odločbo Urada ali če blagovna znamka EU preneha veljati zaradi odločbe Urada ali sodišča za blagovne znamke EU, se prijava za konverzijo vloži v treh mesecih po datumu, na katerega ta odločba postane dokončna.

7.   Učinek iz člena 37 preneha, če se prijava ne vloži pravočasno.

Člen 140

Vložitev, objava in prenos zahteve za konverzijo

1.   Zahteva za konverzijo se vloži pri Uradu v ustreznem roku na podlagi člena 139(4), (5) ali (6), v njej pa se navedejo razlogi za konverzijo v skladu s členom 139(1)(a) ali (b), države članice, v zvezi s katerimi se zahteva konverzija, ter blago in storitve, na katere se konverzija nanaša. Kadar se konverzija zahteva, ker registracija ni bila podaljšana, začne rok treh mesecev iz člena 139(5) teči dan po zadnjem dnevu, na katerega je v skladu s členom 53(3) mogoče vložiti zahtevo za podaljšanje. Zahteva za konverzijo se šteje za vloženo šele, ko je plačana pristojbina za konverzijo.

2.   Kadar se zahteva za konverzijo nanaša na prijavo blagovne znamke EU, ki je že bila objavljena, ali na blagovno znamko EU, se prejem takšne zahteve vnese v register, zahteva za konverzijo pa objavi.

3.   Urad preveri, ali zahtevana konverzija izpolnjuje pogoje iz te uredbe, zlasti iz člena 139(1), (2), (4), (5) in (6) ter odstavka 1 tega člena, ter formalne pogoje iz izvedbenega akta, sprejetega v skladu z odstavkom 6 tega člena. Če pogoji, ki urejajo zahtevo, niso izpolnjeni, Urad prijavitelja uradno obvesti o pomanjkljivostih. Če pomanjkljivosti niso odpravljene v roku, ki ga določi Urad, ta zahtevo za konverzijo zavrne. Kadar se uporablja člen 139(2), Urad zahtevo za konverzijo zavrne kot nedopustno le v zvezi z državami članicami, za katere je konverzija izključena na podlagi navedene določbe. Če pristojbina za konverzijo ni plačana v ustreznem roku treh mesecev na podlagi člena 139(4), (5) ali (6), Urad prijavitelja obvesti, da se šteje, da zahteva za konverzijo ni bila vložena.

4.   Če Urad ali sodišče za blagovne znamke EU zavrne prijavo blagovne znamke EU ali blagovno znamko EU razglasi za nično iz absolutnih razlogov s sklicevanjem na jezik države članice, je konverzija na podlagi člena 139(2) izključena za vse države članice, v katerih je ta jezik eden od uradnih jezikov. Če Urad ali sodišče za blagovne znamke EU zavrne prijavo blagovne znamke EU ali blagovno znamko EU razglasi za nično iz absolutnih razlogov, za katere se ugotovi, da veljajo za vso Unijo, ali zaradi prejšnje blagovne znamke EU ali druge pravice industrijske lastnine v Uniji, se konverzija na podlagi člena 139(2) izključi za vse države članice.

5.   Kadar zahteva za konverzijo izpolnjuje zahteve iz odstavka 3 tega člena, jo Urad skupaj s podatki iz člena 111(2) posreduje glavnim uradom držav članic za industrijsko lastnino, tudi Uradu Beneluksa za intelektualno lastnino, v zvezi s katerimi se zahteva oceni za dopustno. Urad obvesti prijavitelja o datumu posredovanja.

6.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo:

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

Člen 141

Formalne zahteve za konverzijo

1.   Vsak glavni urad za industrijsko lastnino, ki mu je bila poslana zahteva za konverzijo, lahko od Urada pridobi vse dodatne informacije o zahtevi, ki navedenemu uradu omogočajo sprejeti odločitev o nacionalni blagovni znamki kot posledici konverzije.

2.   Za prijavo blagovne znamke EU ali blagovno znamko EU, posredovano v skladu s členom 140, ne veljajo formalne zahteve nacionalnega prava, ki se razlikujejo od zahtev iz te uredbe ali aktov, sprejetih v skladu s to uredbo, oziroma te zahteve dopolnjujejo.

3.   Vsak glavni urad za industrijsko lastnino, kateremu je prijava posredovana, lahko zahteva, da prijavitelj v najmanj dveh mesecih:

POGLAVJE XII

URAD

ODDELEK 1

Splošne določbe

Člen 142

Pravni status

1.   Urad je agencija Unije. Ima pravno osebnost.

2.   Urad ima v vsaki državi članici najširšo pravno sposobnost, ki jo njeno pravo priznava pravnim osebam; še zlasti lahko pridobiva ali oddaja premično in nepremično premoženje in je sposobna biti stranka v pravnih postopkih.

3.   Urad zastopa njegov izvršni direktor.

Člen 143

Osebje

1.   Kadrovski predpisi in Pogoji za zaposlitev ter pravila, ki jih sporazumno sprejmejo institucije Unije za izvajanje Kadrovskih predpisov in Pogojev za zaposlitev, veljajo za osebje Urada brez vpliva na uporabo člena 166 te uredbe za člane pritožbenih odborov.

2.   Urad lahko brez poseganja v odstavek 1 uporabi dodeljene nacionalne strokovnjake ali drugo osebje, ki ni zaposleno v Uradu. Upravni odbor sprejme odločitev, s katero določi pravila o dodelitvi nacionalnih strokovnjakov v Urad.

Člen 144

Privilegiji in imunitete

Za Urad in njegovo osebje se uporablja Protokol o privilegijih in imunitetah Unije.

Člen 145

Odgovornost

1.   Pogodbeno odgovornost Urada ureja pravo, ki velja za zadevno pogodbo.

2.   Sodišče Unije je pristojno za odločanje na podlagi arbitražne klavzule, ki jo vsebujejo pogodbe, ki jih sklene Urad.

3.   V primeru nepogodbene odgovornosti Urad v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravu držav članic, povrne vsako škodo, ki jo povzročijo njegovi oddelki ali uradniki pri opravljanju dolžnosti.

4.   Sodišče Unije je pristojno za reševanje sporov v zvezi s povrnitvijo škode iz odstavka 3.

5.   Osebno odgovornost uradnikov do Urada urejajo določbe, zapisane v Kadrovskih predpisih ali Pogojih za zaposlitev, ki zanje veljajo.

Člen 146

Jeziki

1.   Prijava blagovne znamke EU se vloži v enem od uradnih jezikov Unije.

2.   Jeziki Urada so angleščina, francoščina, italijanščina, nemščina in španščina.

3.   Prijavitelj navede drugi jezik, ki je jezik Urada in katerega rabo sprejema kot možni jezik postopka pri postopkih za ugovor, razveljavitev ali ničnost.

Če je bila prijava vložena v jeziku, ki ni eden jezikov Urada, Urad poskrbi za prevod prijave v jezik, ki ga navede prijavitelj, v skladu s členom 31(1).

4.   Če je prijavitelj blagovne znamke EU edina stranka v postopku pred Uradom, je jezik postopka tisti, ki se uporablja pri vložitvi prijave blagovne znamke EU. Če je bila prijava vložena v jeziku, ki ni jezik Urada, lahko Urad pošlje pisna obvestila prijavitelju v drugem jeziku, ki ga prijavitelj navede v svoji prijavi.

5.   Ugovor in zahteva za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti se vložita v enem od jezikov Urada.

6.   Brez poseganja v odstavek 5 se lahko:

Kadar pa se zahteva vloži z uporabo katerega koli obrazca Urada v skladu s členom 100(2), se lahko takšen obrazec uporabi v katerem koli uradnem jeziku Unije, če je, kar zadeva besedilne elemente, izpolnjen v enem od jezikov Urada.

7.   Če je v skladu z odstavkom 5 izbrani jezik za ugovor ali tožbo za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti jezik prijave blagovne znamke ali drugi jezik, določen ob vložitvi prijave, ta jezik postane jezik postopka.

Če v skladu z odstavkom 5 izbrani jezik za ugovor ali tožbo na razveljavitev ali ugotovitev ničnosti, ni niti jezik prijave blagovne znamke niti drugi jezik, naveden ob vložitvi prijave, se od stranke, ki ugovarja, ali stranke, ki zahteva razveljavitev ali ugotovitev ničnosti, zahteva, da na lastne stroške priskrbi prevod svoje prijave bodisi v jezik prijave blagovne znamke, pod pogojem, da gre za jezik Urada, bodisi v drugi jezik, naveden ob vložitvi. Prevod se predloži v enem mesecu od izteka roka za ugovor ali od datuma vložitve zahteve za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti. Jezik, v katerega je bila prijava prevedena, nato postane jezik postopka.

8.   Stranke v postopkih ugovarjanja, razveljavitve, ugotavljanja ničnosti ali pritožbe se lahko sporazumejo o tem, da jezik postopka postane drug uradni jezik Unije.

9.   Brez poseganja v odstavka 4 in 8 in če ni določeno drugače, lahko vsaka stranka v pisnih postopkih pred Uradom uporablja kateri koli jezik Urada. Če izbrani jezik ni jezik postopka, stranka zagotovi prevod v ta jezik v enem mesecu od datuma vložitve izvirnega dokumenta. Kadar je prijavitelj blagovne znamke EU edina stranka v postopku pred Uradom in jezik, v katerem je vložena prijava blagovne znamke EU, ni eden od jezikov Urada, se lahko prevod zagotovi tudi v drugem jeziku, ki ga je v prijavi navedel prijavitelj.

10.   Izvršni direktor določi način, na katerega se overijo prevodi.

11.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo:

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

Člen 147

Objava in vpis v register

1.   Prijava blagovne znamke EU, kot je opisana v členu 31(1), in vse druge informacije, katerih objavo predpisujeta ta uredba ali akt, sprejet v skladu s to uredbo, so objavljene v vseh uradnih jezikih Unije.

2.   Vsi vpisi v register se opravijo v vseh uradnih jezikih Unije.

3.   Če se pojavi dvom, je avtentično besedilo v jeziku Urada, v katerem je bila vložena prijava blagovne znamke EU. Če je bila prijava vložena v uradnem jeziku Unije, ki ni jezik Urada, je avtentičen tekst v drugem jeziku, ki ga navede prijavitelj.

Člen 148

Prevajalske storitve

Prevajalske storitve, potrebne za delovanje Urada, izvaja Prevajalski center organov Evropske unije.

Člen 149

Preglednost

1.   Za dokumente, ki jih hrani Urad, se uporablja Uredba (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (16).

2.   Upravni odbor sprejme podrobna pravila za uporabo Uredbe (ES) št. 1049/2001.

3.   Odločitve, ki jih Urad sprejme na podlagi člena 8 Uredbe (ES) št. 1049/2001, so lahko predmet pritožbe pri Evropskem varuhu človekovih pravic ali tožbe na Sodišču Evropske unije, pod pogoji, določenimi v členu 228 oziroma 263 PDEU.

4.   Urad obdeluje osebne podatke v skladu z Uredbo (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta (17).

Člen 150

Varnostni predpisi za varovanje tajnih podatkov in občutljivih podatkov, ki niso tajni

Urad uporablja varnostna načela, opredeljena v varnostnih predpisih Komisije za varovanje tajnih podatkov Evropske unije (EUCI) in občutljivih podatkov, ki niso tajni, kot je določeno v sklepih Komisije (EU, Euratom) 2015/443 (18) in 2015/444 (19). Varnostni predpisi med drugim zajemajo določbe o izmenjavi, obdelavi in hrambi takšnih podatkov.

ODDELEK 2

Naloge urada in sodelovanje za spodbujanje približevanja

Člen 151

Naloge Urada

1.   Urad ima naslednje naloge:

2.   Urad pri opravljanju nalog iz odstavka 1 sodeluje z institucijami, organi, telesi, glavnimi uradi za industrijsko lastnino ter mednarodnimi in nevladnimi organizacijami.

3.   Urad lahko nudi prostovoljne storitve mediacije, s katerimi strankam pomaga doseči poravnavo.

Člen 152

Sodelovanje za spodbujanje približevanja praks in orodij

1.   Urad, glavni uradi držav članic za industrijsko lastnino in Urad Beneluksa za intelektualno lastnino med seboj sodelujejo ter s tem spodbujajo približevanje praks in orodij na področju blagovnih znamk in modelov.

Brez poseganja v odstavek 3 to sodelovanje zajema zlasti naslednja področja dejavnosti:

2.   Na podlagi predloga izvršnega direktorja upravni odbor v zvezi s področji iz odstavkov 1 in 6 opredeli in usklajuje projekte, ki so v interesu Unije in držav članic, k sodelovanju pri teh projektih pa povabi glavne urade držav članic za industrijsko lastnino in Urad Beneluksa za intelektualno lastnino.

Opredelitev projekta vključuje specifične obveznosti in odgovornosti posameznih sodelujočih glavnih uradov za industrijsko lastnino držav članic, Urada Beneluksa za intelektualno lastnino in Urada. Urad se posvetuje s predstavniki uporabnikov zlasti v fazi opredelitve projektov in ocene njihovih rezultatov.

3.   Glavni uradi držav članic za intelektualno lastnino in Urad Beneluksa za intelektualno lastnino lahko odpovejo, omejijo ali začasno prekinejo sodelovanje pri projektih iz prvega pododstavka odstavka 2.

Glavni uradi držav članic za intelektualno lastnino in Urad Beneluksa za intelektualno lastnino pri uporabi možnosti iz prvega pododstavka Uradu zagotovijo pisno izjavo, v kateri obrazložijo svojo odločitev.

4.   Ko se zavežejo, da bodo sodelovali pri določenih projektih, glavni uradi držav članic za intelektualno lastnino in Urad Beneluksa za intelektualno lastnino brez poseganja v odstavek 3 učinkovito sodelujejo v projektih iz odstavka 2, da bi zagotovili njihov razvoj, delovanje, interoperabilnost in posodabljanje.

5.   Urad zagotovi finančno podporo za projekte iz odstavka 2, kolikor je to za namene odstavka 4 potrebno za zagotovitev učinkovitega sodelovanja glavnih uradov držav članic za intelektualno lastnino in Urada Beneluksa za intelektualno lastnino pri teh projektih. Finančna podpora je lahko v obliki nepovratnih sredstev in stvarnih prispevkov. Skupni znesek financiranja ne presega 15 % letnih prihodkov Urada. Upravičenci do nepovratnih sredstev so glavni uradi držav članic za intelektualno lastnino in Urad Beneluksa za intelektualno lastnino. Nepovratna sredstva se lahko odobrijo brez razpisov za zbiranje predlogov v skladu s finančnimi pravili, ki veljajo za Urad, in načeli postopkov za podelitev teh sredstev iz Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (23) ter Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 1268/2012 (24).

6.   Urad in zadevni pristojni organi držav članic med seboj prostovoljno sodelujejo, da bi spodbujali ozaveščenost o sistemu blagovnih znamk in boju proti ponarejanju. Takšno sodelovanje vključuje zlasti projekte, ki so namenjeni izvajanju uveljavljenih standardov in praks ter organiziranju dejavnosti na področju izobraževanja in usposabljanja. Finančna podpora zanje je del skupnega zneska sredstev iz odstavka 5. Odstavki 2 do 5 se uporabljajo smiselno.

ODDELEK 3

Upravni odbor

Člen 153

Naloge upravnega odbora

1.   Brez poseganja v naloge, ki so v oddelku 6 dodeljene proračunskemu odboru, ima upravni odbor naslednje naloge:

2.   Upravni odbor v skladu s členom 110 Kadrovskih predpisov in členom 142 Pogojev za zaposlitev sprejme odločitev na podlagi člena 2(1) Kadrovskih predpisov in člena 6 Pogojev za zaposlitev ter prenese ustrezna pooblastila organa za imenovanja na izvršnega direktorja in določi pogoje, na podlagi katerih se lahko ta prenos pooblastil organa za imenovanja prekliče.

Izvršni direktor ima dovoljenje za nadaljnji prenos teh pooblastil.

Upravni odbor lahko zaradi izjemnih okoliščin s sklepom začasno prekine prenos pooblastil organa za imenovanja na izvršnega direktorja in njegov nadaljnji prenos pooblastil ter jih izvaja sam ali pa jih prenese na enega od svojih članov ali uslužbenca, ki ni izvršni direktor.

Člen 154

Sestava upravnega odbora

1.   Upravni odbor sestavljajo po en predstavnik vsake države članice, dva predstavnika Komisije in en predstavnik Evropskega parlamenta ter njihovi namestniki.

2.   Članom upravnega odbora lahko pomagajo svetovalci ali strokovnjaki, če je tako določeno v poslovniku.

Člen 155

Predsednik upravnega odbora

1.   Upravni odbor izmed svojih članov izvoli predsednika in njegovega namestnika. Namestnik po uradni dolžnosti zamenja predsednika, če slednji ne more opravljati svojih dolžnosti.

2.   Mandat predsednika in njegovega namestnika traja štiri leta. Mandat se lahko enkrat podaljša. Če pa jima med mandatom preneha članstvo v upravnem odboru, jima z istim dnem preneha tudi mandat.

Člen 156

Seje

1.   Seje upravnega odbora sklicuje predsednik.

2.   Izvršni direktor se udeležuje razprav, razen če upravni odbor odloči drugače.

3.   Upravni odbor se redno sestane vsaj enkrat letno. Poleg tega se sestaja na pobudo svojega predsednika ali na zahtevo Komisije ali tretjine držav članic.

4.   Upravni odbor sprejme poslovnik.

5.   Upravni odbor odloča z absolutno večino svojih članov. Vendar pa je za odločitve, za katere je upravni odbor pooblaščen v skladu s členom 153(1)(a) in (b), členom 155(1) ter členom 158(2) in (4), potrebna dvotretjinska večina njegovih članov. V obeh primerih ima vsak član en glas.

6.   Upravni odbor lahko na sestanke povabi opazovalce.

7.   Sekretariat upravnega odbora zagotovi Urad.

ODDELEK 4

Izvršni direktor

Člen 157

Naloge izvršnega direktorja

1.   Urad vodi izvršni direktor. Za svoje ravnanje je odgovoren upravnemu odboru.

2.   Brez poseganja v pristojnosti Komisije, upravnega odbora in proračunskega odbora je izvršni direktor pri opravljanju svojih nalog neodvisen in ne sme zahtevati ali sprejemati navodil od nobene vlade ali drugega organa.

3.   Izvršni direktor je pravni zastopnik Urada.

4.   Izvršni direktor ima zlasti naslednje naloge, izvajanje katerih lahko prenese:

5.   Izvršnemu direktorju pomaga eden ali več namestnikov izvršnega direktorja. Če je izvršni direktor odsoten ali ni na voljo, ga zamenja namestnik izvršnega direktorja oziroma eden od namestnikov izvršnih direktorjev v skladu s postopkom, ki ga določi upravni odbor.

Člen 158

Imenovanje in odstavitev izvršnega direktorja ter podaljšanje mandata

1.   Izvršni direktor se zaposli kot začasni uslužbenec Urada v skladu s členom 2(a) Pogojev za zaposlitev.

2.   Izvršnega direktorja imenuje Svet z navadno večino na podlagi seznama kandidatov, ki jih predlaga upravni odbor, na podlagi odprtega in preglednega izbirnega postopka. Pred imenovanjem je lahko kandidat, ki ga izbere upravni odbor, pozvan, da pred katerim koli pristojnim odborom Evropskega parlamenta da izjavo in odgovarja na vprašanja njegovih članov. Urad pri sklenitvi pogodbe z izvršnim direktorjem zastopa predsednik upravnega odbora.

Izvršnega direktorja se lahko odstavi samo na podlagi sklepa Sveta, sprejetega na predlog upravnega odbora.

3.   Mandat izvršnega direktorja traja pet let. Ob koncu tega obdobja upravni odbor izvede ocenjevanje, pri katerem upošteva oceno uspešnosti izvršnega direktorja ter prihodnje naloge in izzive Urada.

4.   Svet lahko ob upoštevanju ocene iz odstavka 3 enkrat podaljša mandat izvršnega direktorja, in sicer za največ pet let.

5.   Izvršni direktor s podaljšanim mandatom ob koncu zadnjega mandata ne sme sodelovati v drugem izbirnem postopku za isto delovno mesto.

6.   Namestnik izvršnega direktorja oziroma namestniki izvršnih direktorjev se imenujejo ali odstavijo v skladu z odstavkom 2 po posvetovanju z izvršnim direktorjem in po potrebi z novoizvoljenim izvršnim direktorjem. Mandat namestnika izvršnega direktorja traja pet let. Svet ga lahko po posvetovanju z izvršnim direktorjem enkrat podaljša, in sicer za največ pet let.

ODDELEK 5

Izvajanje postopkov

Člen 159

Pristojnosti

Za odločanje v zvezi s postopki, določenimi v tej uredbi, so pristojni:

Člen 160

Preizkuševalci

Preizkuševalec je pooblaščen za odločanje v imenu Urada v zvezi s prijavo za registracijo blagovne znamke EU, vključno z zadevami iz členov 41, 42, 76 in 85, razen če je pristojen oddelek za ugovore.

Člen 161

Oddelek za ugovore

1.   Oddelek za ugovore je pristojen za odločanje o ugovoru zoper prijave za registracijo blagovne znamke EU.

2.   Odločbe oddelkov za izbris sprejmejo tričlanske skupine. Vsaj eden od članov mora imeti pravno izobrazbo. Odločbe v zvezi s stroški ali postopki sprejme en sam član.

Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo točne vrste odločb, ki jih sprejme en sam član. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

Člen 162

Oddelek za vodenje registra

1.   Oddelek za vodenje registra je pristojen za sprejemanje odločb v zvezi z vpisi v register.

2.   Pristojen je tudi za vodenje seznama poklicnih zastopnikov iz člena 120(2).

3.   Odločbe oddelka sprejme en sam član.

Člen 163

Oddelek za izbris

1.   Oddelek za izbris je pristojen za odločanje v zvezi z:

2.   Odločbe oddelkov za izbris sprejmejo tričlanske skupine. Vsaj eden od članov mora imeti pravno izobrazbo. Odločbe v zvezi s stroški ali postopki, kakor je določeno v aktih, sprejetih v skladu s členom 161(2), sprejme en sam član.

Člen 164

Splošna pristojnost

Odločbe iz te uredbe, ki ne sodijo v pristojnost preizkuševalca, oddelka za ugovore, oddelka za izbris ali oddelka za vodenje registra, sprejme kateri koli uradnik ali enota, ki jo v ta namen imenuje izvršni direktor.

Člen 165

Odbori za pritožbe

1.   Odbori za pritožbe so pristojni za odločanje o pritožbah glede odločb, sprejetih v skladu s členi 160 do 164.

2.   Odločbe odbora za pritožbe sprejmejo trije člani, od katerih imata vsaj dva pravno izobrazbo. V nekaterih posebnih primerih odločbe sprejme veliki odbor, ki mu predseduje predsednik odborov za pritožbe, ali pa en sam član, ki ima pravno izobrazbo.

3.   Pri odločanju, kateri posebni primeri sodijo v pristojnost velikega odbora, bi bilo treba upoštevati pravno zahtevnost ali pomen primera ali posebne razmere, ki ga upravičujejo. Takšne primere lahko na veliki odbor napoti:

4.   Veliki odbor je pristojen tudi za dajanje obrazloženih mnenj o pravnih vprašanjih, ki mu jih izvršni direktor predloži v skladu s členom 157(4)(l).

5.   Pri odločanju, kateri posebni primeri sodijo v pristojnost enega samega člana, je treba upoštevati manjšo težavnost obravnavanih pravnih ali dejanskih vprašanj, omejen pomen posameznega primera ali odsotnost drugih posebnih okoliščin. Odločitev o prenosu primera na enega samega člana v navedenih primerih sprejme odbor, ki se ukvarja s primerom.

Člen 166

Neodvisnost članov odborov za pritožbe

1.   Predsednik odborov za pritožbe in predsedujoči posameznim odborom so v skladu s postopkom iz člena 158 o imenovanju izvršnega direktorja imenovani za obdobje petih let. V tem obdobju se ne odstavijo, razen če za to obstajajo resni razlogi in Sodišče na zahtevo institucije, ki jih je imenovala, sprejme odločitev v ta namen.

2.   Če upravni odbor pozitivno oceni delo predsednika odborov za pritožbe, se lahko njegov mandat enkrat podaljša za dodatnih pet let ali do upokojitvene starosti, če to starost doseže med novim mandatom.

3.   Če upravni odbor pozitivno oceni delo predsedujočih posameznim odborom, se lahko po posvetovanju s predsednikom odborov za pritožbe njihov mandat podaljša za dodatnih pet let ali do upokojitvene starosti, če to starost dosežejo med novim mandatom.

4.   Predsednik odborov za pritožbe ima naslednje vodstvene in organizacijske naloge:

Predsednik odborov za pritožbe predseduje velikemu odboru.

5.   Člane odborov za pritožbe imenuje upravni odbor za obdobje petih let. Če upravni odbor po posvetovanju s predsednikom odborov za pritožbe pozitivno oceni delo članov odborov za pritožbe, se lahko njihov mandat podaljša za dodatnih pet let ali do upokojitvene starosti, če to starost dosežejo med novim mandatom.

6.   Člani odborov za pritožbe se ne odstavijo, razen če za to obstajajo resni razlogi in Sodišče, potem ko mu je zadevo posredoval upravni odbor na priporočilo predsednika odborov za pritožbe in po posvetovanju s predsedujočim odboru, ki mu zadevni član pripada, sprejme ustrezno odločitev.

7.   Predsednik odborov za pritožbe ter predsedujoči posameznim odborom za pritožbe in njihovi člani so neodvisni. Pri svojem odločanju niso vezani na nobena navodila.

8.   Odločitve velikega odbora glede pritožb ali mnenj o pravnih vprašanjih, ki mu jih v skladu s členom 165 posreduje izvršni direktor, so zavezujoče za organe odločanja Urada iz člena 159.

9.   Predsednik odborov za pritožbe ter predsedujoči posameznim odborom za pritožbe in njihovi člani niso preizkuševalci ali člani oddelkov za ugovore, oddelka za vodenje registra ali oddelkov za izbris.

Člen 167

Predsedstvo odborov za pritožbe in velikega odbora

1.   Predsedstvo sestavljajo predsednik odborov za pritožbe kot predsedujoči, predsedujoči posameznim odborom in člani odborov, ki jih za vsako koledarsko leto iz svojih vrst izvolijo vsi člani odborov, razen predsednika odborov za pritožbe in predsedujočih posameznim odborom. Število tako izvoljenih članov predstavlja četrtino članov odborov, razen predsednika odborov za pritožbe in predsedujočih posameznim odborom, pri čemer se to število po potrebi zaokroži navzgor.

2.   Veliki odbor iz člena 165(2) sestavlja devet članov, vključno s predsednikom odborov za pritožbe, predsedujočim posameznim odborom, poročevalcem, imenovanim pred napotitvijo na veliki odbor, če je to ustrezno, in člani, ki se po načelu rotacije izbirajo s seznama vseh članov odborov za pritožbe, razen predsednika odborov za pritožbe in predsedujočih posameznim odborom.

Člen 168

Prenos pooblastil

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 208, ki določajo podrobnosti glede organizacije odborov za pritožbe, vključno z vzpostavitvijo in vlogo predsedstva, sestavo velikega odbora in pravili o napotitvi nanj ter pogoji, pod katerimi odločbe v skladu s členom 165(2) in (5) sprejme en sam član.

Člen 169

Izločitev in ugovor

1.   Preizkuševalci in člani oddelkov, ustanovljenih v okviru Urada, ali odborov za pritožbe ne smejo sodelovati v postopku, če imajo glede njega osebne interese, ali pa če so v njem prej sodelovali kot zastopniki ene od strank. Dva od treh članov oddelka za ugovore ne sodelujeta pri preverjanju prijave. Člani odborov za izbris se ne smejo udeležiti nobenega postopka, če so sodelovali pri dokončni odločitvi o primeru v postopku registracije ali ugovarjanja. Člani odborov za pritožbe ne smejo sodelovati pri pritožbenem postopku, če so sodelovali pri odločitvi, na katero je bila vložena pritožba.

2.   Če član oddelka ali odbora za pritožbe iz enega od razlogov iz odstavka 1 ali iz katerega koli drugega razloga meni, da se ne more udeležiti nekega postopka, o tem obvesti oddelek ali odbor.

3.   Preizkuševalcem in članom oddelkov ali odbora za pritožbe lahko ugovarja vsaka stranka iz enega od razlogov iz odstavka 1 ali suma, da so pristranski. Ugovor ni dopusten, če je, medtem ko je vedela za razlog za ugovor, stranka začela z dejanji v postopku. Noben ugovor ne sme temeljiti na nacionalni pripadnosti preizkuševalcev ali članov.

4.   Oddelki in odbori za pritožbe odločijo glede ukrepov v primerih iz odstavkov 2 in 3 brez sodelovanja zadevnega člana. Za namene sprejetja te odločitve se član, ki se izloči ali pa so mu ugovarjali, v oddelku ali odboru za pritožbe zamenja z namestnikom.

Člen 170

Center za mediacijo

1.   Za namene člena 151(3) lahko Urad ustanovi center za mediacijo (v nadaljnjem besedilu: center).

2.   Storitve centra lahko prostovoljno uporablja vsaka fizična ali pravna oseba, da bi mirno in sporazumno razrešila spore na podlagi te uredbe ali Uredbe (ES) št. 6/2002.

3.   Stranke izberejo mediacijo na podlagi skupne zahteve. Zahteva se šteje za vloženo šele, ko je plačana ustrezna dajatev. Znesek dajatve določi izvršni direktor v skladu s členom 178(1).

4.   Pri sporih, ki se rešujejo v postopkih na oddelkih za ugovore, oddelkih za izbris ali odborih za pritožbe Urada, se lahko skupna zahteva za mediacijo vloži kadar koli po vložitvi ugovora, zahteve za razveljavitev, zahteve za ugotovitev ničnosti ali pritožbe zoper odločitve oddelka za ugovore ali oddelka za izbris.

5.   Zadevni postopki se začasno prekinejo, z dnem vložitve skupne zahteve za mediacijo pa prenehajo teči vsi roki, razen rokov za plačilo ustrezne pristojbine. Roki tečejo naprej z dnem, ko se postopki nadaljujejo.

6.   Stranke se pozovejo, da s seznama iz odstavka 12 skupaj imenujejo mediatorja, ki je navedel, da obvlada jezik zadevne mediacije. Če stranke v 20 dneh od poziva ne imenujejo mediatorja, se šteje, da mediacija ni uspela.

7.   Stranke skupaj z mediatorjem določijo podrobno ureditev za mediacijo v mediacijskem sporazumu.

8.   Mediator zaključi postopek mediacije takoj, ko stranki dosežeta dogovor o poravnavi, ali ko ena od strank sporoči, da želi prekiniti mediacijo, ali ko ugotovi, da stranki nista dosegli dogovora o poravnavi.

9.   Mediator obvesti stranki in ustrezni organ Urada takoj, ko je postopek mediacije zaključen.

10.   Razprave in pogajanja v okviru mediacije so zaupni za vse osebe, vključene v mediacijo, zlasti za mediatorja, stranke in njihove zastopnike. Vsi dokumenti in informacije, predloženi v postopku mediacije, se hranijo ločeno in niso del spisa nobenega drugega postopka pred Uradom.

11.   Mediacija se izvaja v enem od uradnih jezikov Unije, o katerem se dogovorijo stranke. Če se mediacija nanaša na spore, ki jih obravnava Urad, se izvaja v jeziku postopkov Urada, razen če se stranke dogovorijo drugače.

12.   Urad določi seznam mediatorjev, ki podpirajo stranke pri reševanju sporov. Mediatorji morajo biti neodvisni ter imeti ustrezno znanje in izkušnje. Na seznamu so lahko mediatorji, ki so zaposleni v Uradu, in mediatorji, ki tam niso zaposleni.

13.   Mediatorji morajo biti pri opravljanju svojih nalog nepristranski in ob imenovanju prijaviti vsako resnično ali domnevno nasprotje interesov. Člani organov odločanja Urada s seznama iz člena 159 ne sodelujejo pri mediaciji v zadevi, kjer:

14.   Mediatorji ne sodelujejo kot člani organov odločanja Urada s seznama iz člena 159 v postopkih, ki se nadaljujejo zaradi neuspešne mediacije.

15.   Urad lahko sodeluje z drugimi priznanimi nacionalnimi ali mednarodnimi organi, ki se ukvarjajo z mediacijo.

ODDELEK 6

Proračunski in finančni nadzor

Člen 171

Proračunski odbor

1.   Proračunski odbor ima naloge, dodeljene v tem oddelku.

2.   Za proračunski odbor se smiselno uporabljajo člena 154 in 155 ter člen 156(1) do (4) in (5), če je v povezavi z izvolitvijo predsednika ali podpredsednika, ter člen 156(6) in (7).

3.   Proračunski odbor odloča z absolutno večino svojih članov. Vendar pa je pri odločitvah, za katere je pooblaščen v skladu s členom 173(3) in členom 177, potrebna dvotretjinska večina članov. V obeh primerih ima vsak član en glas.

Člen 172

Proračun

1.   Ocena vseh prihodkov in odhodkov Urada se pripravi za vsako finančno leto in prikaže v proračunu Urada. Vsako finančno leto ustreza koledarskemu letu.

2.   Proračunski prihodki in odhodki morajo biti uravnoteženi.

3.   Prihodki brez poseganja v druge vrste dohodkov zajemajo vse pristojbine, plačljive v okviru Priloge I k tej uredbi, vse pristojbine iz Uredbe (ES) št. 6/2002, vse pristojbine, plačljive na podlagi Madridskega protokola za mednarodno registracijo, v kateri se imenuje Unija, in druga plačila pogodbenicam Madridskega protokola, vse pristojbine, plačljive na podlagi Ženevskega akta iz člena 106c Uredbe (ES) št. 6/2002 za mednarodno registracijo, v kateri se imenuje Unija, in druga plačila pogodbenicam Ženevskega akta ter, kolikor je potrebno, subvencije, vnesene pod posebno postavko oddelka Komisije splošnega proračuna Unije.

4.   Urad vsako leto izravna stroške, ki jih imajo glavni uradi držav članic za intelektualno lastnino, Urad Beneluksa za intelektualno lastnino in kateri koli drug ustrezen organ, ki ga določi država članica, zaradi specifičnih nalog, ki jih opravljajo kot funkcionalni del sistema blagovnih znamk EU v okviru naslednjih storitev in postopkov:

5.   Skupna vrednost izravnave stroškov iz odstavka 4 ustreza 5 % letnih prihodkov Urada. Upravni odbor brez poseganja v tretji pododstavek tega odstavka na predlog Urada in po posvetovanju s proračunskim odborom določi delitveni ključ na podlagi naslednjih pravičnih, nepristranskih in ustreznih kazalnikov:

Države članice zaradi utemeljitve stroškov iz odstavka 4 Uradu vsako leto do 31. marca predložijo statistične podatke z vrednostmi iz točk (a) do (d) prvega pododstavka tega odstavka za predhodno leto, ki se vključijo v predlog upravnemu odboru.

Zaradi pravičnosti se za stroške iz odstavka 4, ki jih imajo organi v posamezni državi članici, šteje, da ustrezajo vsaj 2 % skupne vrednosti izravnave iz tega odstavka.

6.   Obveznost Urada, da izravna stroške iz odstavka 4, ki nastanejo v določenem letu, velja le, če v zadevnem letu ni proračunskega primanjkljaja.

7.   V primeru proračunskega presežka in brez poseganja v odstavek 10 lahko upravni odbor na predlog Urada in po posvetovanju s proračunskim odborom poveča delež iz odstavka 5 na največ 10 % letnih prihodkov Urada.

8.   Brez poseganja v odstavke 4 do 7 in odstavek 10 tega člena ter člena 151 in 152 proračunski odbor v primeru znatnega presežka v petih zaporednih letih na predlog Urada in v skladu z letnim delovnim programom in večletnim strateškim programom iz člena 153(1)(a) in (b) z dvotretjinsko večino sklene, da se presežek, ustvarjen od 23. marca 2016, prenese v proračun Unije.

9.   Urad dvakrat letno pripravi poročilo o svojem finančnem stanju, vključno s finančnimi posli na podlagi člena 152(5) in (6) ter odstavkov 5 in 7 tega člena, ki ga predloži Evropskemu parlamentu, Svetu in Komisiji. Komisija na podlagi tega poročila pregleda finančno stanje Urada.

10.   Urad zagotovi rezervni sklad, ki pokriva enoletne operativne odhodke in tako zagotavlja nadaljnje izvajanje dejavnosti in izpolnjevanje nalog.

Člen 173

Priprava proračuna

1.   Izvršni direktor vsako leto sestavi oceno prihodkov in izdatkov Urada za naslednje leto in jo pošlje proračunskemu odboru najpozneje do 31. marca vsako leto, skupaj z organigramom.

2.   Če ocene proračuna predvidevajo subvencijo Unije, proračunski odbor nemudoma posreduje oceno Komisiji, ta pa proračunskemu organu Unije. Komisija lahko oceni doda mnenje skupaj z alternativno oceno.

3.   Proračunski odbor sprejme proračun, ki vključuje organigram Urada. Če proračunske ocene vsebujejo subvencijo iz splošnega proračuna Unije, se proračun Urada po potrebi prilagodi.

Člen 174

Revizije in nadzor

1.   V okviru Urada se vzpostavi funkcija notranjega revizorja, ki se bo izvajala v skladu z ustreznimi mednarodnimi standardi. Notranji revizor, ki ga imenuje izvršni direktor, je odgovoren za preverjanje pravilnega delovanja sistemov izvrševanja proračuna in postopkov Urada.

2.   Notranji revizor izvršnemu direktorju svetuje pri obravnavanju tveganj z izdajanjem neodvisnih mnenj o kakovosti sistemov upravljanja in nadzora ter z izdajanjem priporočil za izboljšanje pogojev izvajanja operacij in pospeševanja dobrega finančnega poslovodenja.

3.   Odgovornost za uvajanje sistemov notranjega nadzora in postopkov, primernih za izvajanje njegovih nalog, nosi odredbodajalec.

Člen 175

Boj proti goljufijam

1.   Za olajšanje boja proti goljufijam, korupciji in drugim nezakonitim dejavnostim v skladu z Uredbo (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (25) Urad pristopi k Medinstitucionalnemu sporazumu z dne 25. maja 1999 o notranjih preiskavah, ki jih opravlja OLAF, in sprejme ustrezne določbe, ki se uporabljajo za vse zaposlene v Uradu, in sicer z uporabo obrazca iz Priloge k navedenemu sporazumu.

2.   Računsko sodišče je pooblaščeno, da izvaja revizije na podlagi dokumentacije in na kraju samem pri vseh prejemnikih nepovratnih sredstev, izvajalcih in podizvajalcih, ki so od Urada prejeli sredstva Unije.

3.   OLAF lahko izvaja preiskave, vključno s pregledi in inšpekcijami na kraju samem, v skladu z določbami in postopki iz Uredbe (EU, Euratom) št. 883/2013 in Uredbe Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 (26), da bi ugotovil, ali je v zvezi z nepovratnimi sredstvi ali pogodbami, ki jih financira Urad, prišlo do goljufije, korupcije ali drugih nezakonitih dejavnosti, ki škodijo finančnim interesom Unije.

4.   Brez poseganja v odstavke 1, 2 in 3 sporazumi o sodelovanju s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami, pogodbe ter sporazumi in odločbe o nepovratnih sredstvih Urada vsebujejo določbe, ki izrecno pooblaščajo Računsko sodišče in OLAF za izvajanje takšnih revizij in preiskav v skladu z njunimi pristojnostmi.

5.   Proračunski odbor sprejme strategijo za boj proti goljufijam, ki je sorazmerna s tveganji za goljufije, ob upoštevanju razmerja med stroški in koristmi ukrepov, ki jih je treba izvesti.

Člen 176

Revizija računovodskih izkazov

1.   Najpozneje do 31. marca vsakega leta izvršni direktor posreduje Komisiji, Evropskemu parlamentu, proračunskemu odboru in Računskemu sodišču računovodske knjige skupnih prihodkov in izdatkov Urada za prejšnje finančno leto. Računsko sodišče jih pregleda v skladu s členom 287 PDEU.

2.   Proračunski odbor potrdi zaključni račun izvršnemu direktorju glede izvajanja proračuna.

Člen 177

Finančne določbe

Proračunski odbor po posvetu z Računskim sodiščem in Komisijo sprejme notranje finančne določbe, v katerih še zlasti podrobno opredeli postopek za sprejetje in izvajanje proračuna Urada. Če se to ujema s specifično naravo Urada, finančne določbe temeljijo na finančnih pravilih, sprejetih za druge organe, ki jih je ustanovila Unija.

Člen 178

Pristojbine in dajatve ter rok plačila

1.   Izvršni direktor določi znesek, ki se zaračuna za katere koli storitve Urada, razen tistih iz Priloge I, in znesek, ki se zaračuna za Bilten o blagovnih znamkah Evropske unije, Uradni list Urada in druge publikacije, ki jih izdaja Urad. Zneski dajatev so izraženi v eurih, objavijo pa se v Uradnem listu Urada. Znesek vsake dajatve ne presega zneska, ki je potreben za pokritje stroškov zadevne storitve Urada.

2.   Pristojbine in dajatve, za katere rok plačila ni določen v tej uredbi, zapadejo v plačilo na dan prejema prošnje za storitev, za katero se plača pristojbina ali dajatev.

Izvršni direktor lahko ob privolitvi proračunskega odbora določi, katere storitve iz prvega pododstavka niso odvisne od predplačila ustreznih pristojbin ali dajatev.

Člen 179

Plačilo pristojbin in dajatev

1.   Pristojbine in dajatve, dolgovane Uradu, se plačajo s plačilom ali nakazilom na bančni račun Urada.

Izvršni direktor lahko ob privolitvi proračunskega odbora določi specifične načine plačila, ki se lahko uporabijo poleg tistih iz prvega pododstavka, zlasti v obliki pologov na tekoče račune pri Uradu.

Odločitve, sprejete v skladu z drugim pododstavkom, se objavijo v Uradnem listu Urada.

Vsa plačila, vključno z uporabo drugih načinov plačila v skladu z drugim pododstavkom, se izvršijo v eurih.

2.   Pri vsakem plačilu se navedejo ime plačnika in potrebni podatki, na podlagi katerih lahko Urad takoj ugotovi namen plačila. Navedejo se zlasti naslednje informacije:

3.   Če namena plačila iz odstavka 2 ni mogoče takoj ugotoviti, Urad od plačnika zahteva uradno pisno obvestilo o namenu v roku, ki ga določi Urad. Če plačnik te zahteve ne izpolni pravočasno, se šteje, da plačilo ni bilo izvršeno. Znesek, ki je bil plačan, se povrne.

Člen 180

Datum, ki se šteje kot datum plačila

1.   V primerih iz prvega pododstavka člena 179(1) se šteje, da je bilo plačilo Uradu izvršeno na datum, ko znesek plačila ali nakazila dejansko prispe na bančni račun Urada.

2.   Kadar se lahko uporabijo načini plačila iz drugega pododstavka člena 179(1), izvršni direktor določi datum, za katerega se šteje, da so bila izvršena plačila Uradu.

3.   Kadar se v skladu z odstavkoma 1 in 2 šteje, da plačilo pristojbine ni bilo izvršeno do izteka roka plačila, velja, da je bil ta rok upoštevan, če se Uradu zagotovi dokazilo, da so plačniki v državi članici v roku, v katerem naj bi bilo plačilo izvršeno, bančni ustanovi ustrezno predložili nalog za nakazilo zneska plačila in plačali doplačilo v višini 10 % zadevne pristojbine ali pristojbin, vendar ne več kot 200 EUR. Doplačilo se ne plača, če je bil zadevni nalog bančni ustanovi predložen najpozneje 10 dni pred iztekom roka plačila.

4.   Urad lahko od plačnika zahteva, da zagotovi dokazilo o datumu, ko je bil bančni ustanovi predložen nalog iz odstavka 3, in da po potrebi plača ustrezno doplačilo v roku, ki ga določi Urad. Če plačnik te zahteve ne izpolni ali je dokazilo nezadostno ali se zahtevano doplačilo ne plača pravočasno, se šteje, da rok plačila ni bil upoštevan.

Člen 181

Nezadostna plačila in povrnitev neznatnih zneskov

1.   Načeloma se šteje, da je bil rok plačila upoštevan le, če je bila celotna pristojbina plačana pravočasno. Če se pristojbina ne plača v celoti, se plačani znesek povrne po izteku roka plačila.

2.   Če je to mogoče v času, ki je ostal do izteka roka, lahko Urad da plačniku možnost, da plača manjkajoči znesek, ali, če je upravičeno, spregleda majhne manjkajoče zneske, brez poseganja v pravice plačnika.

3.   Izvršni direktor lahko ob privolitvi proračunskega odbora opusti ukrep za prisilno izterjavo vsakega zapadlega zneska, če je znesek izterjave majhen ali je takšna izterjava preveč negotova.

4.   Kadar se pristojbina ali dajatev preplača, se presežek ne povrne, če je znesek neznaten in zadevna stranka povrnitve ni izrecno zahtevala.

Izvršni direktor lahko ob privolitvi proračunskega odbora določi zneske, pod katerimi se preplačani znesek, plačan za kritje pristojbine ali dajatve, ne povrne.

Odločitve v skladu z drugim pododstavkom se objavijo v Uradnem listu Urada.

POGLAVJE XIII

MEDNARODNA REGISTRACIJA BLAGOVNIH ZNAMK

ODDELEK I

Splošne določbe

Člen 182

Uporaba določb

Če v tem poglavju ni drugače določeno, se ta uredba in akti, sprejeti v skladu s to uredbo, uporabljajo za prijave za mednarodno registracijo, ki so vložene po Madridskem protokolu (v nadaljnjem besedilu: mednarodne prijave), in temeljijo na prijavi za blagovno znamko EU ali na blagovni znamki EU, in za vpis registriranih blagovnih znamk, v katerih je imenovana Unija, v mednarodni register, ki ga vodi Mednarodni urad Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (v nadaljnjem besedilu: mednarodne registracije oziroma Mednarodni urad).

ODDELEK 2

Mednarodna registracija na podlagi prijave za blagovno znamko EU in na podlagi blagovne znamke EU

Člen 183

Vlaganje mednarodnih prijav

1.   Mednarodne prijave po členu 3 Madridskega protokola, ki temeljijo na prijavi za blagovno znamko EU ali na blagovni znamki EU, se vložijo pri Uradu.

2.   Če je mednarodna prijava vložena, preden je blagovna znamka, na kateri naj bi mednarodna registracija temeljila, registrirana kot blagovna znamka EU, prijavitelj navede, ali bo mednarodna registracija temeljila na prijavi za blagovno znamko EU ali na njeni registraciji. Če naj bi mednarodna registracija temeljila na registrirani blagovni znamki EU, se šteje, da je Urad mednarodno prijavo prejel na dan registracije blagovne znamke EU.

Člen 184

Oblika in vsebina mednarodne prijave

1.   Mednarodna prijava se vloži v enem od uradnih jezikov Unije na obrazcu Urada. Urad obvesti prijavitelja, ki vloži mednarodno prijavo, o datumu prejema dokumentov, ki sestavljajo mednarodno prijavo. Urad si dopisuje s prijaviteljem v jeziku prijave na običajen način, razen če se je prijavitelj ob vložitvi mednarodne prijave na obrazcu opredelil drugače.

2.   Če je mednarodna prijava vložena v jeziku, ki ni eden od jezikov, dovoljenih po Madridskem protokolu, prijavitelj kot drugi jezik navede enega izmed teh jezikov. V tem jeziku Urad mednarodno prijavo posreduje Mednarodnemu uradu.

3.   Če se mednarodna prijava vloži v jeziku, ki v skladu z Madridskim protokolom ni eden od dovoljenih jezikov za vložitev mednarodnih prijav, lahko prijavitelj predloži prevod seznama proizvodov ali storitev in vsakega drugega besedila, ki je del mednarodne prijave, v jeziku, v katerem se mednarodna prijava posreduje Mednarodnemu uradu v skladu z odstavkom 2. Če prijavi ni priložen takšen prevod, prijavitelj pooblasti Urad, da ta prevod vključi v mednarodno prijavo. Če prevod še ni bil pripravljen med postopkom registracije prijave blagovne znamke EU, na kateri temelji mednarodna prijava, zanj nemudoma poskrbi Urad.

4.   Za vložitev mednarodne prijave se Uradu plača pristojbina. Kadar mednarodna registracija temelji na registrirani blagovni znamki EU, se pristojbina plača na dan registracije blagovne znamke EU. Dokler zahtevana pristojbina ni plačana, se šteje, da prijava ni bila vložena. Če pristojbina ni bila plačana, Urad o tem obvesti prijavitelja. Če se prijava vloži elektronsko, lahko Urad pooblasti Mednarodni urad, da v njegovem imenu pobere pristojbino.

5.   Če se pri preizkusu mednarodne prijave odkrije katera od naslednjih pomanjkljivosti, Urad pozove prijavitelja, da jo odpravi v roku, ki ga določi Urad:

6.   Če prijavitelj Urada ni pooblastil za vključitev prevoda v skladu z odstavkom 3 ali če sicer ni jasno, na katerem seznamu blaga in storitev temelji mednarodna prijava, Urad pozove prijavitelja, da poda ustrezne navedbe v roku, ki ga določi Urad.

7.   Če pomanjkljivosti iz odstavka 5 niso odpravljene ali zahtevane navedbe iz odstavka 6 niso podane v roku, ki ga določi Urad, slednji zavrne posredovanje mednarodne prijave Mednarodnemu uradu.

8.   Urad posreduje mednarodno prijavo Mednarodnemu uradu skupaj s potrditvijo iz člena 3(1) Madridskega protokola, takoj ko mednarodna prijava izpolnjuje zahteve iz tega člena, izvedbenega akta, sprejetega v skladu z odstavkom 9 tega člena, in člena 183 te uredbe.

9.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobnosti obrazca, vključno z njegovimi elementi, ki se uporabi za vložitev mednarodne prijave v skladu z odstavkom 1. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

Člen 185

Vpis v spis in v register

1.   Datum in številka mednarodne registracije, ki temelji na prijavi za blagovno znamko EU, se vneseta v spis te prijave. Če je na podlagi prijave blagovna znamka EU registrirana, se datum in številka mednarodne registracije vneseta v register.

2.   Datum in številka mednarodne registracije, ki temelji na blagovni znamki EU, se vneseta v register.

Člen 186

Obveščanje o ničnosti osnovne prijave ali registracije

1.   Urad v roku petih let od datuma mednarodne registracije Mednarodni urad uradno obvesti o vseh dejstvih in odločbah, ki vplivajo na veljavnost prijave blagovne znamke EU ali registracije blagovne znamke EU, na kateri temelji mednarodna registracija.

2.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo posamezna dejstva in odločitve, za katere v skladu s členom 6(3) Madridskega protokola velja obveznost uradnega obveščanja, ter ustrezen trenutek takšnih uradnih obvestil. Ta izvedbeni akt se sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2) te uredbe.

Člen 187

Zahteva za ozemeljsko razširitev, vložena po mednarodni registraciji

1.   Zahteva za ozemeljsko razširitev, ki se v skladu s členom 3ter(2) Madridskega protokola vloži po mednarodni registraciji, se lahko vloži prek Urada. Zahteva se vloži v jeziku, v katerem je bila vložena mednarodna prijava v skladu s členom 184 te uredbe. Vključuje navedbe, ki potrjujejo pravico do imenovanja v skladu s členom 2(1)(ii) in členom 3ter(2) Madridskega protokola. Urad obvesti prijavitelja, ki zahteva ozemeljsko razširitev, o datumu prejema zahteve za ozemeljsko razširitev.

2.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobne pogoje glede zahteve za ozemeljsko razširitev iz odstavka 1 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

3.   Kadar zahteva za ozemeljsko razširitev, vložena po mednarodni registraciji, ne izpolnjuje pogojev iz odstavka 1 in izvedbenega akta, sprejetega v skladu z odstavkom 2, Urad pozove prijavitelja, da odpravi odkrite pomanjkljivosti v roku, ki ga določi Urad. Če pomanjkljivosti niso odpravljene v roku, ki ga določi Urad, slednji zavrne posredovanje zahteve Mednarodnemu uradu. Urad ne zavrne posredovanja zahteve Mednarodnemu uradu, dokler prijavitelj ni imel možnosti, da odpravi ugotovljene pomanjkljivosti v zahtevi.

4.   Urad posreduje zahtevo za ozemeljsko razširitev, vloženo po mednarodni registraciji, Mednarodnemu uradu takoj, ko so izpolnjeni pogoji iz odstavka 3.

Člen 188

Mednarodne pristojbine

Vse pristojbine, ki se plačajo Mednarodnemu uradu v skladu z Madridskim protokolom, se nakažejo neposredno na Mednarodni urad.

ODDELEK 3

Mednarodne registracije, v katerih je imenovana Unija

Člen 189

Učinki mednarodne registracije, v kateri je imenovana Unija

1.   Mednarodna registracija, v kateri je imenovana Unija, ima od datuma registracije v skladu s členom 3(4) Madridskega protokola ali datuma naknadnega imenovanja Unije v skladu s členom 3ter(2) Madridskega protokola enak učinek kot prijava za blagovno znamko EU.

2.   Če ni bilo nobenega obvestila o zavrnitvi po členu 5(1) in (2) Madridskega protokola ali če je bila taka zavrnitev umaknjena, ima mednarodna registracija blagovne znamke, v kateri je imenovana Unija, od dneva, navedenega v odstavku 1, enak učinek kot registracija blagovne znamke kot blagovne znamke EU.

3.   Za namene uporabe člena 11 te uredbe objava podatkov mednarodne registracije, v kateri je imenovana Unija, v skladu s členom 190(1) nadomesti objavo prijave za blagovno znamko EU in objava v skladu s členom 190(2) nadomesti objavo registracije blagovne znamke EU.

Člen 190

Objava

1.   Urad objavi datum registracije blagovne znamke, v kateri je imenovana Unija, v skladu s členom 3(4) Madridskega protokola ali datum naknadnega imenovanja Unije v skladu s členom 3ter(2) Madridskega protokola, jezik vložitve mednarodne prijave in drugi jezik, ki ga je navedel prijavitelj, številko mednarodne registracije in datum objave te registracije v glasilu, ki ga izdaja Mednarodni urad, reprodukcijo blagovne znamke in številke razredov proizvodov ali storitev, za katere se zahteva varstvo.

2.   Če ni bilo v skladu s členom 5(1) in (2) Madridskega protokola nobenega obvestila o zavrnitvi varstva mednarodne registracije, v kateri je imenovana Unija, ali če je bila taka zavrnitev umaknjena, Urad to dejstvo objavi skupaj s številko mednarodne registracije in po potrebi datumom objave te registracije v glasilu Mednarodnega urada.

Člen 191

Zahteva po prednosti starejše blagovne znamke v mednarodni prijavi

1.   Vložnik prijave za mednarodno registracijo, v kateri je imenovana Unija, lahko v mednarodni prijavi zahteva prednost starejše blagovne znamke za prejšnjo blagovno znamko, registrirano v državi članici, vključno z blagovno znamko, registrirano v državah Beneluksa ali na podlagi mednarodnih sporazumov z učinkom v državi članici, kot je določeno v členu 39.

2.   Dokumentacija, kot je določena v izvedbenem aktu, sprejetem v skladu s členom 39(6), v podporo zahtevi po prednosti starejše blagovne znamke se predloži v treh mesecih od datuma, ko Mednarodni urad obvesti Urad o mednarodni registraciji. V zvezi s tem se uporablja člen 39(7).

3.   Kadar mora biti imetnik mednarodne registracije v skladu s členom 119(2) zastopan pred Uradom, mora obvestilo iz odstavka 2 tega člena vsebovati imenovanje zastopnika v smislu člena 120(1).

4.   Kadar Urad ugotovi, da zahteva po prednosti starejše blagovne znamke na podlagi odstavka 1 tega člena ni skladna s členom 39 ali ne izpolnjuje drugih pogojev iz tega člena, pozove prijavitelja, da odpravi pomanjkljivosti. Če pogoji iz prvega stavka niso izpolnjeni v roku, ki ga določi Urad, pravica prednosti starejše blagovne znamke v zvezi z zadevno mednarodno registracijo preneha. Če pomanjkljivosti zadevajo le del blaga in storitev, pravica prednosti starejše blagovne znamke preneha le glede tega blaga in storitev.

5.   Urad obvesti Mednarodni urad o vsaki izjavi v zvezi s prenehanjem pravice prednosti starejše blagovne znamke v skladu z odstavkom 4. Prav tako ga obvesti o vsakem umiku ali omejitvi zahteve po prednosti starejše blagovne znamke.

6.   Uporablja se člen 39(5), razen če pravica prednosti starejše blagovne znamke preneha v skladu z odstavkom 4 tega člena.

Člen 192

Zahteva po prednosti starejše blagovne znamke na Uradu

1.   Imetnik mednarodne registracije, v kateri je imenovana Unija, lahko z datumom objave o učinkovanju te registracije v skladu s členom 190(2) pri Uradu zahteva prednost starejše blagovne znamke za prejšnjo blagovno znamko, registrirano v državi članici, vključno z blagovno znamko, registrirano v državah Beneluksa ali na podlagi mednarodnih sporazumov z učinkom v državi članici, kot je določeno v členu 40.

2.   Kadar se prednost starejše blagovne znamke zahteva pred datumom iz odstavka 1, se šteje, da je Urad to zahtevo prejel na ta datum.

3.   Zahteva po prednosti starejše blagovne znamke na podlagi odstavka 1 tega člena izpolnjuje pogoje iz člena 40 in vsebuje informacije, na podlagi katerih se lahko preizkusi izpolnjevanje teh pogojev.

4.   Če v zvezi z zahtevo po prednosti starejše blagovne znamke niso izpolnjeni pogoji iz odstavka 3 in izvedbenega akta, sprejetega v skladu z odstavkom 6, Urad pozove imetnika mednarodne registracije, da odpravi pomanjkljivosti. Če pomanjkljivosti niso odpravljene v roku, ki ga določi Urad, ta zahtevo zavrne.

5.   Če Urad zahtevo po prednosti starejše blagovne znamke sprejme, umakne ali prekliče, o tem ustrezno obvesti Mednarodni urad.

6.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobnosti, ki jih mora vsebovati zahteva po prednosti starejše blagovne znamke na podlagi odstavka 1 tega člena, in podrobnosti o informacijah, ki se sporočijo v skladu z odstavkom 5 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

Člen 193

Določitev blaga in storitev ter preverjanje absolutnih razlogov za zavrnitev

1.   Pri mednarodnih registracijah, v katerih je imenovana Unija, se preizkusi njihova skladnost s členom 33(2), (3) in (4) in se preverijo absolutni razlogi za zavrnitev po istem postopku kot pri prijavah blagovne znamke EU.

2.   Če se ugotovi, da je mednarodna registracija, v kateri je imenovana Unija, v skladu s členom 33(4) ali členom 42(1) te uredbe neupravičena do varstva vsega ali katerega koli dela blaga in storitev, za katere je bila registrirana pri Mednarodnem uradu, Urad Mednarodnemu uradu po uradni dolžnosti pošlje obvestilo o začasni zavrnitvi v skladu s členom 5(1) in (2) Madridskega protokola.

3.   Kadar mora biti imetnik mednarodne registracije v skladu s členom 119(2) zastopan pred Uradom, obvestilo iz odstavka 2 tega člena vključuje poziv k imenovanju zastopnika v smislu člena 120(1).

4.   V obvestilu o začasni zavrnitvi se navedejo razlogi za zavrnitev in določen rok, v katerem lahko imetnik mednarodne registracije predloži svoje pripombe in po potrebi imenuje zastopnika. Rok začne teči na dan, ko Urad izda začasno zavrnitev.

5.   Kadar Urad ugotovi, da v mednarodni prijavi, v kateri je imenovana Unija, ni naveden drugi jezik v skladu s členom 206 te uredbe, Urad Mednarodnemu uradu po uradni dolžnosti pošlje obvestilo o začasni zavrnitvi v skladu s členom 5(1) in (2) Madridskega protokola.

6.   Kadar imetnik mednarodne registracije v ustreznem roku ne odpravi vzrokov za zavrnitev varstva ali, če je ustrezno, ne imenuje zastopnika ali navede drugega jezika, Urad zavrne varstvo v celoti ali za del blaga in storitev, za katere je mednarodna registracija registrirana. Zavrnitev varstva je izenačena z zavrnitvijo prijave blagovne znamke EU. Zoper to odločitev je dovoljena pritožba v skladu s členi 66 do 72.

7.   Kadar Urad do začetka roka za ugovor iz člena 196(2) po uradni dolžnosti ni izdal obvestila o začasni zavrnitvi v skladu z odstavkom 2 tega člena, Mednarodnemu uradu pošlje izjavo, v kateri navede, da se je preizkus absolutnih razlogov za zavrnitev na podlagi člena 42 zaključil, vendar pa tretje stranke še vedno lahko ugovarjajo ali dajo pripombe k mednarodni registraciji. Ta začasna izjava ne posega v pravico Urada, da na lastno pobudo kadar koli pred podelitvijo varstva ponovno preizkusi absolutne razloge.

8.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobnosti, ki jih morajo vsebovati obvestilo o začasni zavrnitvi, ki se po uradni dolžnosti pošlje Mednarodnemu uradu, in končna obvestila o dokončni podelitvi ali zavrnitvi varstva, ki se pošljejo Mednarodnemu uradu. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

Člen 194

Kolektivne in certifikacijske znamke

1.   Kadar mednarodna registracija temelji na osnovni prijavi ali osnovni registraciji v zvezi s kolektivno, certifikacijsko ali garancijsko znamko, se mednarodna registracija, v kateri je imenovana Unija, obravnava kot kolektivna znamka EU oziroma certifikacijska znamka EU, kakor je ustrezno.

2.   Imetnik mednarodne registracije predloži pravilnik o uporabi znamke v skladu s členoma 75 in 84 neposredno Uradu v roku dveh mesecev od dneva, ko Mednarodni urad obvesti Urad o mednarodni registraciji.

3.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 208, ki določajo podrobnosti postopka glede mednarodnih registracij na podlagi osnovne prijave ali osnovne registracije v zvezi s kolektivno, certifikacijsko ali garancijsko znamko.

Člen 195

Poizvedba

1.   Ko Urad prejme obvestilo o mednarodni registraciji, v kateri je imenovana Unija, sestavi poročilo Unije o poizvedbi, kot je določeno v členu 43(1) če Urad prejme zahtevo za poročilo o poizvedbi v skladu s členom 43(1) v enem mesecu od datuma obvestila.

2.   Takoj, ko Urad prejme obvestilo o mednarodni registraciji, v kateri je imenovana Unija, pošlje kopijo tega obvestila glavnemu uradu za industrijsko lastnino vsake države članice, ki je Urad obvestila o odločitvi, da bo opravila poizvedbo v svojem registru blagovnih znamk, kot je določeno v členu 43(2) če Urad prejme zahtevo za poročilo o poizvedbi v skladu s členom 43(2) v enem mesecu od datuma obvestila ter je pristojbina za poizvedbo plačana v istem roku.

3.   Člen 43(3) do (6) se uporablja smiselno.

4.   Urad obvesti imetnike starejših blagovnih znamk EU ali prijav za blagovno znamko EU, ki so navedeni v poročilu Unije o poizvedbi, o objavi mednarodne registracije, v kateri je imenovana Unija, kot je določeno v členu 190(1). To stori ne glede na to, ali je imetnik mednarodne registracije zahteval poročilo o poizvedbi na ravni EU, razen če je imetnik prejšnje registracije ali prijave zahteval, da se mu uradno obvestilo ne pošlje.

Člen 196

Ugovor

1.   Proti mednarodni registraciji, v kateri je imenovana Unija, se lahko vloži ugovor tako kot proti objavljeni prijavi za blagovno znamko EU.

2.   Ugovor se vloži v roku treh mesecev, ki začne teči en mesec po datumu objave v skladu s členom 190(1). Ugovor se šteje za ustrezno vloženega šele po plačilu pristojbine za ugovor.

3.   Zavrnitev varstva je izenačena z zavrnitvijo prijave za blagovno znamko EU.

4.   Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 208, ki določajo postopek za vložitev in preizkus ugovora, vključno s potrebnimi obvestili, ki se pošljejo Mednarodnemu uradu.

Člen 197

Zamenjava blagovne znamke EU z mednarodno registracijo

Urad na zahtevo vpiše v register opombo, da se šteje, da je bila blagovna znamka EU zamenjana z mednarodno registracijo v skladu s členom 4bis Madridskega protokola.

Člen 198

Razveljavitev učinkov mednarodne registracije

1.   Učinki mednarodne registracije, v kateri je imenovana Unija, se lahko razglasijo za nične.

2.   Zahteva za razglasitev ničnosti učinkov mednarodne registracije, v kateri je imenovana Unija, je izenačena z zahtevo za razveljavitev, kot je določeno v členu 58, ali za ugotovitev ničnosti, kot je določeno v členu 59 ali 60.

3.   Kadar se učinki mednarodne registracije, v kateri je imenovana Unija, v skladu s členom 64 ali členom 128 te uredbe in tem členom razglasijo za nične z dokončno odločbo, Urad v skladu s členom 5(6) Madridskega protokola uradno obvesti Mednarodni urad.

4.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobnosti, ki jih mora vsebovati uradno obvestilo, ki se v skladu z odstavkom 3 tega člena pošlje Mednarodnemu odboru. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

Člen 199

Pravni učinki registracije prenosov

Vpis spremembe lastništva mednarodne registracije v mednarodni register ima enak učinek kot vnos prenosa v register v skladu s členom 20.

Člen 200

Pravni učinki registracije licenc in drugih pravic

Vpis licence ali omejitve imetnikove pravice razpolaganja v zvezi z mednarodno registracijo v mednarodnem registru ima enak učinek kot registracija stvarne pravice, izvršbe, postopkov zaradi insolventnosti ali licence v registru v skladu s členom 22, 23, 24 oziroma 25.

Člen 201

Preizkus zahtev za registracijo prenosov, licenc ali omejitev imetnikove pravice razpolaganja

Urad pošlje zahteve za registracijo spremembe lastništva, licence ali omejitve imetnikove pravice razpolaganja, spremembe ali izbrisa licence ali izbrisa omejitve imetnikove pravice razpolaganja, ki so bile vložene pri njem, Mednarodnemu uradu, če so priložena ustrezna dokazila o prenosu, licenci ali omejitvi pravice razpolaganja ali dokazila, da licenca ne obstaja več ali je bila spremenjena ali da je bila omejitev pravice razpolaganja izbrisana.

Člen 202

Konverzija imenovanja Unije v mednarodni registraciji v nacionalno prijavo blagovne znamke ali v imenovanje držav članic

1.   Če je bilo imenovanje Unije v mednarodni registraciji zavrnjeno ali preneha učinkovati, lahko imetnik mednarodne registracije zahteva konverzijo imenovanja Unije:

2.   Kot datum nacionalne prijave blagovne znamke ali imenovanja države članice, podpisnice Madridskega protokola, ki je posledica konverzije imenovanja Unije v mednarodni registraciji, se za zadevno državo članico šteje datum mednarodne registracije v skladu s členom 3(4) Madridskega protokola ali datum razširitve na Unijo v skladu s členom 3ter(2) Madridskega protokola, če je do razširitve prišlo po mednarodni registraciji, ali datum prednosti te registracije in, kjer je to ustrezno, datum prednosti starejše blagovne znamke te države, ki se zahteva v skladu s členom 191 te uredbe.

3.   Zahteva za konverzijo se objavi.

4.   Zahteva za konverzijo mednarodne registracije, v kateri je imenovana Unija, v prijavo nacionalne blagovne znamke vsebuje informacije in navedbe iz člena 140(1).

5.   Kadar se konverzija zahteva v skladu s tem členom in členom 139(5) te uredbe, potem ko mednarodna registracija ni bila podaljšana, zahteva iz odstavka 4 tega člena vsebuje tozadevno navedbo in datum, ko je varstvo poteklo. Rok treh mesecev iz člena 139(5) te uredbe začne teči dan po zadnjem dnevu, na katerega je podaljšanje še vedno mogoče v skladu s členom 7(4) Madridskega protokola.

6.   Člen 140(3) in (5) se smiselno uporablja tudi za zahteve za konverzijo iz odstavka 4 tega člena.

7.   Zahteva za konverzijo mednarodne registracije, v kateri je imenovana Unija, v imenovanje države članice, pogodbenice Madridskega protokola, vsebuje navedbe in elemente iz odstavkov 4 in 5.

8.   Člen 140(3) se smiselno uporablja tudi za zahteve za konverzijo iz odstavka 7 tega člena. Urad prav tako zavrne zahtevo za konverzijo, če pogoji za imenovanje države članice, pogodbenice Madridskega protokola ali Madridskega sporazuma, niso bili izpolnjeni ne na datum imenovanja Unije ne na datum, ko je Urad prejel zahtevo za konverzijo oziroma se na podlagi zadnjega stavka člena 140(1) šteje, da jo je prejel.

9.   Kadar zahteva za konverzijo iz odstavka 7 izpolnjuje pogoje iz te uredbe in pravila, sprejeta v skladu s to uredbo, jo Urad nemudoma posreduje Mednarodnemu uradu. Urad obvesti imetnika mednarodne registracije o datumu posredovanja.

10.   Komisija sprejme izvedbene akte, v katerih se določijo:

Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

Člen 203

Uporaba blagovne znamke, ki je predmet mednarodne registracije

Za namene uporabe člena 18(1), člena 47(2), člena 58(1)(a) in člena 64(2) pri določitvi datuma, s katerim je v Uniji dana v resno in dejansko uporabo blagovna znamka, ki je predmet mednarodne registracije, v kateri je imenovana Unija, datum objave v skladu s členom 190(2) nadomesti datum registracije.

Člen 204

Sprememba

1.   Ob upoštevanju odstavka 2 se določbe, ki se uporabljajo za prijave blagovnih znamk EU, smiselno uporabljajo za zahteve za spremembo mednarodne registracije v prijavo blagovne znamke EU v skladu s členom 9quinquies Madridskega protokola.

2.   Če se zahteva za spremembo nanaša na mednarodno registracijo, v kateri je imenovana Unija in katere podatki so bili objavljeni v skladu s členom 190(2), se členi od 42 do 47 ne uporabljajo.

3.   Da bi prijava blagovne znamke EU v skladu s členom 9quinquies Madridskega protokola veljala za spremembo mednarodne registracije, ki jo je Mednarodni urad izbrisal na zahtevo urada izvora, vsebuje tozadevno navedbo. Ta navedba se zagotovi pri vložitvi prijave.

4.   Kadar Urad pri preizkusu v skladu s členom 41(1)(b) ugotovi, da prijava ni bila vložena v treh mesecih od datuma, ko je Mednarodni urad izbrisal mednarodno registracijo, ali kadar blago in storitve, za katere naj bi se blagovna znamka EU registrirala, niso vključeni na seznam blaga in storitev, za katere je bila mednarodna registracija v zvezi z Unijo registrirana, Urad prijavitelja pozove, da odpravi pomanjkljivosti.

5.   Če pomanjkljivosti iz odstavka 4 niso odpravljene v roku, ki ga določi Urad, pravica do datuma mednarodne registracije ali ozemeljske razširitve in morebitna pravica do datuma prednostne pravice mednarodne registracije prenehata.

6.   Komisija sprejme izvedbene akte, ki določajo podrobnosti, ki jih mora vsebovati prijava za spremembo iz odstavka 3 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 207(2).

Člen 205

Komuniciranje z Mednarodnim uradom

Komuniciranje z Mednarodnim uradom poteka na način in v obliki, o katerih se dogovorita Mednarodni urad in Urad, in po možnosti v elektronski obliki. Za vsako sklicevanje na obrazce se šteje, da vključuje obrazce, ki so na voljo v elektronski obliki.

Člen 206

Uporaba jezikov

Za uporabo te uredbe in pravil, sprejetih v skladu z njo, pri mednarodnih registracijah, v katerih je imenovana Unija, je jezik vložitve mednarodne prijave tisti, ki se uporablja v postopkih v smislu člena 146(4), drugi jezik, ki je naveden v mednarodni prijavi, pa je drugi jezik v smislu člena 146(3).

POGLAVJE XIV

KONČNE DOLOČBE

Člen 207

Postopek v odboru

1.   Komisiji pomaga Odbor za izvedbena pravila. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.   Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011.

Člen 208

Izvajanje prenosa pooblastila

1.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2.   Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov iz člena 48, člena 49(3), členov 65 in 73, členov 96(4), 97(6), 98(5), 100(2), 101(5), 103(3) in 106(3), členov 121 in 168 ter členov 194(3) in 196(4) se prenese na Komisijo za nedoločen čas od 23. marca 2016.

3.   Prenos pooblastila iz člena 48, člena 49(3), členov 65 in 73, člena 96(4), člena 97(6), člena 98(5), člena 100(2), člena 101(5), člena 103(3) in člena 106(3), členov 121 in 168 ter člena 194(3) in člena 196(4) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Sklep začne učinkovati dan po njegovi objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši datum, ki je določen v navedenem sklepu. Sklep ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.   Komisija se pred sprejetjem delegiranega akta posvetuje s strokovnjaki, vključno s strokovnjaki, ki jih imenujejo države članice, v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu z dne 13. aprila 2016 o boljši pripravi zakonodaje.

5.   Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6.   Delegirani akt, sprejet na podlagi člena 48, člena 49(3), členov 65 in 73, člena 96(4), člena 97(6), člena 98(5), člena 100(2), člena 101(5), člena 103(3) in člena 106(3), členov 121 in 168 ter člena 194(3) in člena 196(4) začne veljati le, če mu niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje v roku dveh mesecev od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če pred iztekom tega roka tako Evropski parlament kot Svet obvestita Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 209

Določbe, ki se nanašajo na širitev Unije

1.   Od dne pristopa Bolgarije, Češke, Estonije, Hrvaške, Cipra, Latvije, Litve, Madžarske, Malte, Poljske, Romunije, Slovenije in Slovaške (v nadaljnjem besedilu: nove države članice) se blagovne znamke EU, ki so bile registrirane ali za katere je bila vložena prijava na podlagi te uredbe pred zadevnim dnem pristopa, razširijo na območje teh držav članic, da imajo enak učinek v celotni Uniji.

2.   Registracije blagovne znamke EU, ki je na dan pristopa v postopku prijave, ni mogoče zavrniti na podlagi absolutnih razlogov za zavrnitev iz člena 7(1), če so se ti razlogi začeli uporabljati zgolj zaradi pristopa novih držav članic.

3.   Če je bila prijava za registracijo blagovne znamke EU vložena v šestih mesecih pred dnem pristopa, se lahko vloži ugovor v skladu s členom 46, če je bila pred pristopom v novi državi članici pridobljena prejšnja blagovna znamka ali druga prejšnja pravica iz člena 8, pod pogojem, da je bila pridobljena v dobri veri in je datum vložitve ali, kjer je to ustrezno, datum prednostne pravice ali datum pridobitve prejšnje blagovne znamke ali druge prejšnje pravice v novi državi članici pred datumom vložitve ali, kjer je to ustrezno, pred datumom prednostne pravice blagovne znamke EU, za katero je vložena prijava.

4.   Blagovne znamke EU iz odstavka 1 se ne sme razglasiti za nično:

5.   Uporabo blagovne znamke EU iz odstavka 1 se sme v skladu s členoma 137 in 138 prepovedati, če je bila prejšnja blagovna znamka ali druga prejšnja pravica registrirana ali je bila zanjo vložena prijava ali je bila pridobljena v novi državi članici v dobri veri pred dnem pristopa te države; ali, kjer je to ustrezno, ima datum prednostne pravice, ki je pred dnem pristopa te države.

Člen 210

Ocena in pregled

1.   Komisija do 24. marca 2021 in nato vsakih pet let oceni izvajanje te uredbe.

2.   V oceni se pregleda pravni okvir za sodelovanje Urada, glavnih uradov držav članic za intelektualno lastnino in Urada Beneluksa za intelektualno lastnino, s posebnim poudarkom na mehanizmu financiranja, določenem v členu 152. V oceni se nadalje ocenijo vpliv, uspešnost in učinkovitost Urada in njegovih delovnih praks. Pri oceni se obravnavajo zlasti morebitna potreba po spremembi mandata Urada in finančne posledice kakršnih koli tovrstnih sprememb.

3.   Komisija poročilo o oceni skupaj s svojimi sklepi na podlagi poročila posreduje Evropskemu parlamentu, Svetu in upravnemu odboru. Ugotovitve ocene se objavijo.

4.   Pri vsaki drugi oceni se ob upoštevanju ciljev, mandata in nalog Urada ocenijo njegovi rezultati.

Člen 211

Razveljavitev

Uredba (ES) št. 207/2009 se razveljavi.

Sklicevanja na razveljavljeno uredbo se štejejo za sklicevanja na to uredbo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge III.

Člen 212

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se od 1. oktobra 2017.

(1)  Stališče Evropskega parlamenta z dne 27. aprila 2017 (še ni objavljeno v Uradnem listu) in odločitev Sveta z dne 22. maja 2017.

(2)  Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, 24.3.2009, str. 1).

(3)  Glej Prilogo II.

(4)  Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL L 11, 14.1.1994, str. 1).

(5)  Prva Direktiva Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL L 40, 11.2.1989, str. 1).

(6)  Direktiva 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL L 299, 8.11.2008, str. 25).

(7)  Direktiva 2006/114/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o zavajajočem in primerjalnem oglaševanju (UL L 376, 27.12.2006, str. 21).

(8)  Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 (UL L 181, 29.6.2013, str. 15).

(9)  Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL L 351, 20.12.2012, str. 1).

(10)  UL L 123, 12.5.2016, str. 1.

(11)  Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).

(12)  Direktiva (EU) 2015/2436 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL L 336, 23.12.2015, str. 1).

(13)  Direktiva 2009/138/ES Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (UL L 335, 17.12.2009, str. 1).

(14)  Direktiva 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij (UL L 125, 5.5.2001, str. 15).

(15)  UL L 56, 4.3.1968, str. 1.

(16)  Uredba (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, 31.5.2001, str. 43).

(17)  Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 8, 12.1.2001, str. 1).

(18)  Sklep Komisije (EU, Euratom) 2015/443 z dne 13. marca 2015 o varnosti v Komisiji (UL L 72, 17.3.2015, str. 41).

(19)  Sklep Komisije (EU, Euratom) 2015/444 z dne 13. marca 2015 o varnostnih predpisih za varovanje tajnih podatkov EU (UL L 72, 17.3.2015, str. 53).

(20)  Uredba Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti (UL L 3, 5.1.2002, str. 1).

(21)  Uredba (EU) št. 386/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. aprila 2012 o pooblastitvi Urada za usklajevanje na notranjem trgu (blagovne znamke in modeli) za naloge v zvezi z uveljavljanjem pravic intelektualne lastnine, vključno z organiziranjem srečanj predstavnikov javnega in zasebnega sektorja v okviru Evropskega opazovalnega urada za kršitve pravic intelektualne lastnine (UL L 129, 16.5.2012, str. 1).

(22)  Direktiva 2012/28/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o nekaterih dovoljenih uporabah osirotelih del (UL L 299, 27.10.2012, str. 5).

(23)  Uredba (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 (UL L 298, 26.10.2012, str. 1).

(24)  Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1268/2012 z dne 29. oktobra 2012 o pravilih uporabe Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije (UL L 362, 31.12.2012, str. 1).

(25)  Uredba (EU, Euratom) št. 883/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. septembra 2013 o preiskavah, ki jih izvaja Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1073/1999 Evropskega parlamenta in Sveta in Uredbe Sveta (Euratom) št. 1074/1999 (UL L 248, 18.9.2013, str. 1).

(26)  Uredba Sveta (Euratom, ES) št. 2185/96 z dne 11. novembra 1996 o pregledih in inšpekcijah na kraju samem, ki jih opravlja Komisija za zaščito finančnih interesov Evropskih skupnosti pred goljufijami in drugimi nepravilnostmi (UL L 292, 15.11.1996, str. 2).

  翻译：

查看mercari原页面

收藏该商品

立即下单